Film se od nekdaj spogleduje z obstranci, s tistimi, ki odstopajo od norme (ne glede na to, kako je norma skonstruirana). Letošnja predavanja bodo osvetlila zelo različne vidike te dinamike in se na tak ali drugačen način posvetila ideji outsiderjev in obrobnežev. Dr. Jamie Sexton bo vzel pod drobnogled pester nabor filmov, ki se osredotočajo na nenormativna človeška telesa in – bolj ali manj uspešno – prevprašujejo fizično drugačnost. Vprašanje, v kolikšni meri so bile te reprezentacije progresivne ali regresivne, je kompleksno. Jamie bo preiskal tudi povezavo in odnos med raznolikimi filmi te skupine (med drugimi so v njej Browningove Spake, Herzogov Tudi škratje so pričeli majhni in Lynchev Eraserhead) ter kontrakulturniško publiko v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Dr. Alison Peirse bo osvetlila povsem drugačno marginalno figuro: žensko avtorico žanrskega filma. Skozi študijo pogosto spregledanega poglavja žanrske filmografije se bo spraševala, kako je pretežno moški kritiško-teoretski establišment zaznamoval zgodovino ženske žanrske ustvarjalnosti in kaj se zgodi z žanrskim filmom, ko lahko ženske svoje lastne zgodbe pripovedujejo same. Dr. Steve Jones bo preučil spet drugačno vrsto obstrancev, tisti čudaški sortiment likov, ki jih poraja neskončni ciklus slasher filmov. Skozi študijo izvorov in evolucije slasherja bo skušal izluščiti, kaj je tisto, zaradi česar ostaja slasher s svojimi neutrudnimi (in pogosto prismuknjenimi) morilci ter naivnimi žrtvami stalnica in eden najbolj priljubljenih podžanrov med ljubitelji grozljivk.
– Dr. Russ Hunter (Univerza Northumbria, VB)
Projekt nastaja v sodelovanju z Univerzo Northumbria (Newcastle, VB). Konferenco bo povezoval dr. Russ Hunter, višji predavatelj filmskih in televizijskih študij na Univerzi Northumbria.
Kultni film in ‘frikovstvo’
Dr. Jamie Sexton (Univerza Northumbria, VB)
Predavanje jemlje pod drobnogled kultne filme, ki vsebujejo reprezentacije spačenosti in čudaštva (freakery) – zlasti reprezentacije ‘nenormativnih’ človeških teles –, v filmih kot so Spake (Freaks, Tod Browning, 1932), Otok izgubljenih duš (Island of Lost Souls, Erle C. Kenton, 1932), Krt (El Topo, Alejandro Jodorowsky, 1970), Tudi škratje so pričeli majhni (Auch Zwerge haben klein angefangen, Werner Herzog, 1970), Sveta gora (La montaña sagrada, Alejandro Jodorowsky, 1973) in Eraserhead (David Lynch, 1977). Analiziral bom načine, na katere so se te estetske reprezentacije spačenosti navezale na diskreditirano tradicijo cirkuških atrakcij (freak show) in jo deloma nadaljevale še po njenem zatonu. Dotaknil se bom tudi politike kultnega ‘frikovskega’ filma (cult freak film): dejstva, da so bili kultni filmi, ki so prikazovali spačenost ali čudaštvo, pogosto politično ambivalentni, saj so spajali tako regresivne (eksploatacija spačenosti v imenu užitka drugih) kot progresivne tendence (reprezentacija in slavljenje drugačnosti). Kultni status teh filmov je bil povezan tudi z njihovim gledalstvom: obiskovalce polnočnih projekcij, ki so cvetele v 70. letih, so imeli pogosto za čudake, frike, tako da je med kontrakulturniško publiko in nenormativnimi telesi na platnu obstajalo nekakšno empatično zavezništvo. Kultna avra frikovstva se je ohranila vse do danes, tudi po zaslugi kultnih besedil, kot sta Freaks: We Who Are Not As Others (1976) Daniela P. Mannixa in roman Geek Love (1989) Katherine Dunn, zato bom zaključil s pregledom nekaterih sodobnih primerov kultnih frikovskih filmov.
Dr. Jamie Sexton je višji predavatelj filmskih in televizijskih študij na Univerzi Northumbria v Newcastlu, Velika Britanija. Zanima se za neodvisni in kultni film ter filmsko glasbo. Je avtor monografije Stranger Than Paradise (2018) in sourednik zbornika v nastajanju Routledge Companion to Cult Cinema (2019). Skupaj z Ernestom Mathijsom je tudi urednik temeljne literature na področju študij kultnega filma, Cult Cinema (2012).
Ženske snemajo grozljivke: film, feminizem, žanr
Dr. Alison Peirse (Univerza v Leedsu, VB)
V zadnjih petih letih beležimo izjemen porast števila ženskih avtoric, režiserk, producent in scenaristk, ki snemajo grozljivke. Filmi kot Nasty (Prano Bailey-Bond, 2015), Évolution (Lucile Hadzihalilovic, 2015), Prelude: A Love Story (England Simpson, 2017) in Bestia (Gigi Saul Guerrero, 2017) pričajo tako o globalnih razsežnostih tega pojava kot o bogati raznolikosti pripovednega talenta, ki je danes na delu v žanrskem filmu. Vendar pa se filmarke ne morejo navezati na specifično žensko žanrsko zgodovino, iz katere bi lahko črpale navdih. Poleg tega grozljivka že dolgo velja za mizogin žanr in teorija povečini identificira zgodovino horror filma kot domeno moških avtorjev, ki ustvarjajo filmske tekste, utemeljene na podobah ženskega strahu za domnevno moško publiko in moški užitek. V teoriji ženske ne snemajo grozljivk. One so na platnu, zato da jih gledamo; v najboljšem primeru lahko danes gledajo tudi same. Kljub temu obstaja nevidna zgodovina avtoric, ki ustvarjajo v domeni horror žanra že vse od 60. let. Kot zgodnji primeri nam lahko služijo filmi Blood Bath (1966) in The Velvet Vampire (1971) režiserke-scenaristke Stephanie Rothman, The Mafu Cage (1978) režiserke Karen Arthur, prispevek scenaristke Darie Nicolodi k filmu Suspiria (1977) ali scenaristke in producentke Debre Hill k filmom Noč čarovnic (Halloween, 1978) in Megla (The Fog, 1980). Toda zgodovine horror filma, ki jih pišejo moški avtorji o moških ustvarjalcih, teh prispevkov ne omenjajo. Zgodovinska, analitična in metodološka vrzel je tako očitna in eksplicitna, da se morajo s problematiko zdaj spopasti filmarke same. Kot pravi scenaristka-režiserka Jovanka Vuckovic, je omnibus XX (2017) “direkten odziv na pomanjkanje priložnosti za ženske avtorice, zlasti znotraj horror žanra … področja, kjer so bile ženske zgodovinsko gledano napačno reprezentirane na platnu in premalo zastopane za kamero”. V svojem predavanju bom osvetlila zamolčano in nepriznano zgodovino žensk scenaristk, producentk in režiserk filmskih grozljivk. Nato pa se bom skozi študijo primera severnoirske režiserke Aislinn Clarke, njenega kratkega filma Childer (2016) in celovečerca The Devil’s Doorway (2018) dotaknila še novega vala horror avtoric in si zastavila vprašanje: kaj se zgodi z grozljivko, ko njeno zgodbo pripoveduje ženska, namesto da bi se ženski zgolj pripetila?
Dr. Alison Peirse je predavateljica filmskih in medijskih študij na Univerzi v Leedsu, Velika Britanija. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja z ustvarjalnostjo in umetnostjo pripovedovanja s posebnim poudarkom na žanru grozljivke. Je avtorica monografije After Dracula: the 1930s Horror Film (2013) in sourednica zbornika Korean Horror Cinema (2013). Trenutno pripravlja zbornik o filmskih ustvarjalkah horror filma Women Make Horror: Filmmaking, Feminism, Genre (Rutgers University Press) in monografijo o pisanju žanrskega scenarija Rewriting Horror Cinema (Edinburgh University Press).
Na smrt izčrpani: slasher ciklus
Dr. Steve Jones (Univerza Northumbria, VB)
Si želite izvedeti, zakaj v toliko filmih, če omenimo zgolj Noč čarovnic (Halloween, 1978) in Tiho noč, strašno noč (Black Christmas, 1974), nekdo mori najstnike med počitnicami in prazniki? Ste se kdaj spraševali, kaj pripravi čisto običajnega zobarja do tega, da postane morilec? Bi radi dognali, zakaj imamo toliko pornografskih parodij na Moro v Ulici brestov (A Nightmare on Elm Street, 1984)? Predavanje bo začrtalo evolucijo slasher filma od njegovih izvorov v Hitchcockovem Psihu (Psycho, 1960) in italijanskem giallo filmu, prek zlate dobe 80. let z razcvetom franšiz, kot je serija filmov Petek trinajstega (Friday the 13th, 1980–), do današnje poplave rimejkov klasičnih slasherjev, kot sta Krvava maturantska noč (Prom Night, 1980) in Krvavo valentinovo (My Bloody Valentine, 1981). Spotoma se bomo spomnili ponesrečene plesne točke Crispina Gloverja v filmu Friday the 13th: The Final Chapter (1984), podivjanih posebnih učinkov v Prom Night II: Hello Mary Lou (1987) in bizarnih umorov iz filmov Intruder (1989) in The Town That Dreaded Sundown (1976). To so značilnosti, zaradi katerih je slasher bil in ostaja priljubljena stalnica horror filma.
Dr. Steve Jones je predstojnik medijskih študij na Oddelku za sociologijo Univerze Northumbria v Newcastlu, Velika Britanija, ter izredni profesor raziskovalec na Oddelku za pravo Univerze Carleton v Ottawi, Kanada. V svojem raziskovalnem delu se osredotoča na vprašanja spolnosti, nasilja, etike in sebstva znotraj horror žanra in pornografije. Je avtor monografije Torture Porn: Popular Horror after Saw (2013). Prispevke objavlja v znanstvenih revijah in forumih Feminist Media Studies, Sexuality & Culture, Sexualities, Porn Studies in Film-Philosophy. Je tudi član uredništva znanstvene revije Porn Studies. Njegova objavljena dela so brezplačno na voljo na povezavi http://www.drstevejones.co.uk/publications.html.