zgodba
Dolgi svetli lasje, rožnat dres in popolno telo: fitnes motivatorka Sylwia ima na svojem Instagram profilu 600.000 sledilcev. A ko nekega dne objavi neobičajno čustven video in se pred njenim stanovanjem pojavi zalezovalec, se v mladenkini skrbno negovani fasadi počasi začnejo kazati razpoke …
Film, ki prikazuje tri dni v življenju poljske fitnes trenerke in spletne vplivnice, je trezen, pronicljiv in nadvse aktualen portret osamljenosti v času družabnih omrežij. Uradni izbor lanskega (odpovedanega) festivala v Cannesu.
iz prve roke
»Privlačijo me čustveni ekshibicionisti, najbrž zato, ker sem sam na drugi strani tega spektra. Zaradi strahu pred obsojanjem čustva zadržujem v sebi, le redko jih delim z drugimi. Ljudje, ki se izražajo z lahkoto in brez sramu, v meni vzbujajo zavist. Na družabnih omrežjih sem pasiven opazovalec. Gledam tiste, ki dejavno izpostavljajo sebe in svoja čustva. Koliko je v vsem tem resnice? Zamišljam si njihova resnična življenja. Kakšni so, ko je njihov mobilni telefon izklopljen? So drugačni?«
– Magnus von Horn
portret avtorja
Magnus von Horn se je rodil leta 1983 v Göteborgu na Švedskem, diplomiral pa na filmski šoli v Lodžu, kjer danes poučuje režijo. Že s svojimi prvimi kratkimi filmi se je uvrstil na pomembne mednarodne festivale, njegov celovečerni prvenec Efterskalv pa je bil premierno prikazan leta 2015 v sekciji Štirinajst dni režiserjev filmskega festivala v Cannesu. Švic je režiserjev drugi celovečerec.
kritike
»Klišejski nastavek privilegiranega dekleta, za katero se zdi, da ima vse, a ji manjka tisto bistveno, /…/ postopoma preraste v premislek o tem, kdo so pravzaprav ljudje, ki se lotevajo tovrstnega posla, in kakšni vzgibi jih ženejo v deljenje svojega vsakdanjika s tisoči neznancev. So idealisti? Narcisi? Prodane ali ranjene duše? Morda vse to in še kaj zraven. Von Horn se vzdrži poenostavljenih odgovorov na ta vprašanja, kot tudi moralnih sodb. Pusti nam, da si ustvarimo svoje mnenje in sliko junakinje sestavljamo skozi drobne pobliske v zaodrje njene spletne persone /…/.«
– Špela Barlič, Dnevnik
»Film z oznako Cannes Label je kočljiv spoj satire in tragedije, ki ga poganja sijajen nastop obetavne poljske igralke Magdalene Koleśnik. /…/ Sylwio bi bilo z njenim srhljivo brezhibnim videzom in patološkim narcizmom vse prelahko prikazati kot posmeha vredno pošast – a bolj ko se okoliščine obračajo proti njej, več fines in moralne radovednosti najdeta režiser in igralka pod njenim skrbno naličenim obrazom.«
– Guy Lodge, Variety
»Ta dovršena in navdušujoče neizprosna drama se osredotoči na dobro unovčljiv narcizem, ki zaznamuje kulturo vplivnežev, pod bliščem pa razkrije bolečo praznino. /…/ Švic potrjuje režiserjev sloves vzhajajočega talenta, saj gre brez dvoma za enega bolj teksturiranih in vznemirljivih filmov o fenomenu sodobnih zvezdnikov.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»/…/ zdi se, da von Horna tako kot večino današnje mladine bolj kot šport zanimajo družabna omrežja in teme, ki jih odpirajo: intimnost, idealna pogostost objav ter povezanost, ki je globlja od vsakega ‘pravega’ prijateljstva – oziroma se takšna vsaj zdi. Osvežujoče je videti film, ki namesto vse prelahkega kritiziranja dogajanje le hladno opazuje, kot bi bil le eden izmed preštevilnih Sylwiinih sledilcev. /…/ Ali je to, kar Sylwia prodaja, pristno ali ponarejeno, ni povsem jasno, a pravi užitek jo je opazovati, kako skuša najti pravo mero; kako išče način, da bi bila odkrita, vendar ne preveč, da ne bi odvrnila potencialnih sponzorjev ali prestrašila oboževalcev. /…/. In čeprav je koncept ‘she’s so lucky, she’s a star, but she cry, cry, cries’ izčrpan do onemoglosti /…/, je spremljati Magdaleno Koleśnik pravo doživetje: to je barbika v krizi, ki hrusta svoje strogo odmerjene obroke in glasno prepeva komade benda Roxette. Ali torej Sylwia išče samo sebe ali pa le svojo ‘zaščitno znamko’? Tega, pošteno povedano, morda ne boste nikoli izvedeli – vsaj ne, dokler ne kliknete na gumb ‘sledi’ …«
– Marta Bałaga, Cineuropa
»Noče biti sama – niti trenutek. Zato tako zelo potrebuje publiko. Nikoli je ne ugasne. Njeno telo je atletsko, napeto, sproducirano, perfektno, njene emocije pa so shirane. Lažje shaja s svojo virtualno publiko kot pa z resničnimi, živimi ljudmi, kot je mama. Sledi ji 600 tisoč oseb, pa je kljub temu osamljena. Vsaj tako pravi. Je tako osamljena, da potrebuje 600 tisoč sledilcev? Ali je tako osamljena, ker ima toliko sledilcev? Koliko sledilcev bi morala imeti, da ne bi bila osamljena? Kako osamljena bi morala biti, da ne bi potrebovala nobenega sledilca? In kako osamljena bi morala biti, da bi se sama prelevila v sledilko? ‘Ne poznam vprašanja, toda odgovor je definitivno seks,’ je nekoč rekel Woody Allen. No, zdaj odgovor ni več seks, temveč moški (Tomasz Orpiński), ki masturbira – moški, ki jo zalezuje. Ja, tudi on je osamljen. In ja, to je najkakovostnejši in najintimnejši odnos, ki ga premore Sylwia. Nekoč bi bila ljubimca.« ZA
– Marcel Štefančič jr., Mladina
»Ne zgodi se prav pogosto, da bi naleteli na film, v katerem se preplet aktualnih družbenih razmer in duha časa uresničuje tako raznovrstno in domiselno, skozi različne oblike in na različnih ravneh. Enkrat neposredno pred gledalčevim pogledom, očitno in nedvoumno, skoraj bahavo, spet drugič pa nekako prekrito, umaknjeno izpred gledalčevih zvedavih oči, podano le kot slutnja nečesa, do česar se šele mora dokopati. /…/ Tako zgodba o Sylwiji, mladi in energični trenerki fitnesa, motivatorki na področju telesne vadbe /…/ kmalu preraste svoje začetne okvirje. Von Horn je z njo namreč podal nadvse prepričljivo, hkrati pa tudi komunikativno in vznemirljivo artikulacijo fenomena spletnega vplivneža. Ta v liku Sylwije dobi svojo realno, stvarno podobo, ki je večplastna in pogosto konfliktna sama s sabo; na eni strani je skoraj idealno utelešenje pojma družbene uspešnosti in samouresničenosti, na drugi pa skoraj tragična karikatura osamljene, družbeno izolirane in negotove osebe. Von Horn je v svoji upodobitvi lika spletnega vplivneža brezkompromisen in neusmiljeno dosleden. A hkrati se izkaže kot sijajni pripovedovalec, ki ves čas razmišlja tudi o svojem gledalcu. In tako v svoj tehtni, poglobljeni in resni premislek enega izmed vidikov sedanjega družbenega trenutka, v katerem se hkrati zrcali vsa kompleksnost in notranja protislovnost duha našega časa, vpelje tudi izdatno mero humorja ter dobro odmerjen in natančno tempiran prihod pripovednega elementa – nepričakovan obrat.«
– Denis Valič, RA ARS