zgodba
Znameniti brazilski fotograf Sebastião Salgado je zadnjih štirideset let potoval po različnih celinah in v objektiv ujel dogodke, ki so ga globoko zaznamovali: vojne, lakoto in izgnanstvo. Po vseh grozotah, ki jim je bil priča, je zadnja leta upanje spet našel v naravi. Zdaj se posveča okoljevarstvu in odkrivanju neokrnjenih kotičkov sveta, ki jih predstavlja v obsežnem fotografskem projektu, svojem »ljubezenskem pismu planetu«.
iz prve roke
»S kritikami, češ da so njegove fotografije prelepe, preveč estetizirane, se nikakor ne strinjam. Ko fotografiraš revščino in trpljenje, moraš dati portretirancem določeno dostojanstvo in se izogniti zdrsu v voajerizem. Kar pa ni preprosto. To lahko dosežeš samo, če z njimi razviješ dober odnos ter se resnično poglobiš v njihovo življenje in položaj. To uspe le redkim fotografom. /…/ Mislim, da je dal Sebastião resnično dostojanstvo vsem, ki se so znašli pred njegovim objektivom. Njegove fotografije ne govorijo o njem, temveč o vseh teh ljudeh!«
– Wim Wenders
»S pomočjo Sebastiãove zgodbe in njegovih spominov smo hoteli zastaviti vprašanje: kaj je tisto, kar spremeni človeka? Kaj se je spremenilo v Sebastiãu Salgadu? /…/ Mislim, da so ljudje, ki jih je fotografiral, čutili dobrohotnost njegovega pogleda. Razmišljal sem o tem, kaj se je zgodilo med Sebastiãom in njimi pred in po tistem, ko je pritisnil na sprožilec, pa tudi kaj lahko iz teh izmenjav črpamo mi – da, celo mi, ki živimo v privilegiranih, brezbrižnih družbah. O tem naj bi film torej govoril. Da pa bi ga izpeljali, smo potrebovali nekoga, ki ne bi bil tako vpleten kot jaz in bi se lahko neobremenjeno pogovarjal s Sebastiãom. /…/. Zares je bilo čudovito videti, kako je [Wenders] spoštoval intimnost tega projekta, hkrati pa ga dopolnil s kopico bistvenih elementov ter mu prinesel svojo edinstveno senzibilnost in čut za vizualno.«
– Juliano Ribeiro Salgado
portret avtorjev
Wim Wenders, rojen leta 1945 v Düsseldorfu, se je v sedemdesetih letih ob Rainerju Wernerju Fassbinderju, Wernerju Herzogu in drugih uveljavil kot eden vodilnih predstavnikov t. i. novega nemškega filma. Poleg kultnih igranih filmov, kakršni so Alice v mestih (Alice in den Städten, 1974), V teku časa (Im Lauf der Zeit, 1976), Ameriški prijatelj (Der amerikanische Freund, 1977), Stanje stvari (Der Stand der Dinge, 1982), Pariz, Teksas (Paris, Texas, 1984) in Nebo nad Berlinom (Der Himmel über Berlin, 1987), je posnel tudi nekaj priznanih dokumentarcev, med njimi portret umirajočega prijatelja Nicholasa Raya Svetlikanje nad vodo (Nick’s Film – Lightning Over Water, 1980), poklon režiserju Yasujiru Ozuju Tokyo-Ga (1985), film o skupini veteranskih kubanskih glasbenikov Buena Vista Social Club (1999) ter 3D hommage nemški koreografinji Pini Bausch Pina (2011). Wenders je tudi uspešen fotograf, avtor več knjig in predavatelj na Umetniški akademiji HFBK v Hamburgu. Za svoje filme je prejel vrsto pomembnih nagrad, med drugim zlatega leva v Benetkah, zlato palmo in nagrado za najboljšo režijo v Cannesu ter berlinskega srebrnega medveda. Sol zemlje je že tretji Wendersov dokumentarec, ki je bil nominiran za oskarja. Na nedavnem Berlinskem filmskem festivalu je bil premierno prikazan režiserjev zadnji film, v 3D tehnologiji posneta drama z Jamesom Francom in Charlotte Gainsbourg Every Thing Will Be Fine. Režiserjeva uradna stran: http://www.wim-wenders.com/
Juliano Ribeiro Salgado, rojen leta 1974 v Parizu, je sin Sebastiãa Salgada. Diplomiral je na Londonski filmski šoli in posnel več kratkih in dokumentarnih filmov ter reportaž za francosko televizijo. Trenutno pripravlja svoj prvi igrani celovečerec.
kritike
»S to osupljivo vizualno odo Sebastiãu Salgadu Wim Wenders znova dokaže svoje mojstrsko obvladanje dokumentarne zvrsti.«
– Jay Weissberg, Variety
»/…/ nežna, zapeljiva biografija legendarnega brazilskega fotografa Sebastiãa Salgada. /…/ Sodelovanje med Wendersom in Salgadom mlajšim se dobro obnese: film spoji izjemno karizmo prvega – tako v vlogi spraševalca kot pripovedovalca – s sposobnostjo drugega, da razkrije intimne, globoko zakopane podrobnosti, ki sicer morda nikoli ne bi prišle na dan. Skupaj sta ustvarila ganljiv poklon edinstvenemu talentu.«
– Andrew Pulver, The Guardian
»Čudovit portret človeka, ki stoji za vsemi tistimi legendarnimi fotografijami. /…/ Film je seveda poln dokazov o Salgadovem edinstvenem fotografskem daru, filmska fotografija – pogosto tudi sama črno-bela – pa skuša biti kos lepoti teh pogosto ikoničnih podob. Bolj kot da bi razkrivala, Sol zemlje elegantno potrjuje, da sta sočutje in človečnost, zaradi katerih je Salgadovo delo tako izjemno, tudi del umetnikovega pogleda na življenje. Salgadova bistroumna opažanja in zavidanja vredno veselje do življenja – kljub temu ali pa morda ravno zato, ker je bil desetletja priča najbolj mračnim platem človeštva – ga razodevajo kot velikega umetnika in obenem človeka z integriteto, pa čeprav se gledalec vpraša, kakšno ceno je za vse to morala plačati njegova družina.«
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter
»Sol zemlje bo – če ste seznanjeni s Salgadovim imenom in delom ali ne – razodetje. /…/ Film se osredotoča na dve različni fotografovi popotovanji. Zunanje ga je morda odpeljalo dobesedno v najbolj oddaljene kotičke Zemlje in prineslo osupljive podobe, videne v filmu, a tisto, kar resnično zagrabi našo pozornost, je notranje potovanje, ki se je dogajalo vzporedno.«
– Kenneth Turan, Los Angeles Times
»Wendersov s čustvi nabiti praznik zvoka, glasbe, podob in vizije je poslastica za čute in pogosto silno ganljiv – kot tiha katedrala, posvečena Salgadovim slikovitim razodetjem. /…/ iskreno radovedna in svečano poetična prevzetost nad subjektom dobi v filmu hipnotične razsežnosti, podobno kot v dokumentarnih delih režiserjevega večno fasciniranega nemškega kolega Wernerja Herzoga.«
– Rodrigo Perez, The Playlist
»Nominaciji za oskarja za filma Buena Vista Social Club in Pina pričata o tem, da dokumentarna zvrst iz Wendersa očitno potegne najboljše. Sol zemlje ni nobena izjema. /…/ Nepozabno lepe podobe skupaj z razsvetljujočim pričevanjem ustvarijo portret, ki povsem prevzame. /…/ Film je ustrezen poklon navdihujoči osebnosti.«
– Allan Hunter, Screen Daily
»Sol zemlje je vznemirljiva učna ura iz zgodovine in geografije ter obenem tankočuten portret izjemnega raziskovalca.«
– Maguelone Bonnaud, Le Parisien
»Prelepo potovanje, ki Salgadovemu mitu vrne človeškost.«
– François-Guillaume Lorrain, Le Point
»Salgado je v svoji dolgoletni karieri dokumentiral številna krizna, humanitarna, vojna žarišča, tudi afriška, prav ta žarišča pa so bila tajni laboratorij in ground zero neoliberalnega kapitalizma, s katerim skušajo zdaj ‘pomagati’ tudi nam in drugim evropskim deželam. Obrazi, ki jih je na kriznih žariščih posnel Salgado, so zelo intenzivni – kot naši.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»V slovenskih kinih redko vidimo film, ki bi gledalca naslavljal s takšno presunljivostjo in vizualno močjo. Prav s tem je Wenders kljub konvencionalnemu formatu filma dosegel točno tisto, kar si je zadal: ne posneti film s sabo v glavni vlogi, temveč dati prostor genialnemu umetniškemu izrazu svojega portretiranca.«
– Matic Majcen, Večer
»Na zdravilno potovanje po svetu je Salgado povabil sina, ki je posnel očeta, kako in kaj fotografira, kako komunicira z živalmi in ljudmi. Dobil je odgovor, kdo je njegov oče, ko ni fotograf. Postala sta prijatelja. Sin je v nekem trenutku k filmu povabil Wendersa in tudi on je dobil odgovor na svoje vprašanje. Fotografov radikalizem in humanost sta osupljiva, je sporočil. Salgado je trikrat začel svojo življenjsko zgodbo in jo zapustil na fotografijah. Zadnja zbirka ima naslov Geneza. Tako je Sol zemlje več, kot le film o fotografu in njegovih zgodbah, je film o človeku, ki je zaskrbljen za človeštvo /…/«
– Neva Mužič, RA ARS