Potencialna pedagoška vrednost filma ni primarno v urjenju razumevanja ideoloških sporočil filmske zgodbe, ampak v pozornem gledanju, ki otroku/mladostniku omogoči, da vidi stvari, čeprav zavite v skrivnost, preden jih ubesedi in osmisli, ter s tem poglablja narativno vednost, ki je sicer v današnjih šolah močno zapostavljena. Jerome Bruner zastavi načrtovalcem konceptov vzgoje in izobraževanja provokativno vprašanje, zakaj se v šolah Aristotelov koncept peripatije ne poučuje podobno kot Pitagorov izrek? O pedagoški vrednosti filmske umetnosti bomo spregovorili v navezavi na sodobne pristope dialoške pedagogike in metodike filmske vzgoje, ki jih odstirata Mirjana Borčič (Slovenija) in Alain Bergala (Francija). Hkrati bomo v pogovoru osvetlili, kako se na predstavljena načela filmske vzgoje navezujeta v 5. modulu predstavljena projekta filmske vzgoje v Sloveniji in Hrvaški.
Robi Kroflič (Slovenija) je redni profesor za področji obče pedagogike in teorije vzgoje na Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Ožja področja njegovega znanstvenega delovanja so teorije pedagoške avtoritete in pedagoškega erosa, teorije spodbujanja moralnega razvoja, inkluzivno izobraževanje ter proučevanje umetniške induktivne izkušnje kot medija vzgoje.
V zadnjih letih je strokovno usmerjal delovanje projektov vzgoje z umetnostjo (Kulturno žlahtenje najmlajših, Urbana umetnost, Pripovedovanje zgodb s fotografijo …), v okviru Kinodvora vodi izobraževanje za učitelje ob izbranih filmskih vsebinah, je sodelavec Zavoda Petida, ki si prizadeva za uvajanje umetnosti v vrtce in šole, sodelavec v kulturno-umetnostnih projektih Filmska osnovna šola, Prvi prizor in Igrišče za gledališče 2 ter vodja strateškega tima v projektu SKUM (Razvijanje sporazumevalnih zmožnosti s kulturno-umetnostno vzgojo).
Leta 2011 je prejel državno nagrado za izjemne dosežke na področju visokega šolstva.