Resnična zgodba
12. maja 1926 so norveški polarni raziskovalec Roald Amundsen, italijanski aeronavtični inženir Umberto Nobile, Nobilejeva psička Titina in posadka cepelina Norge prvi preleteli severni tečaj. Številni raziskovalci, vključno z Amundsenom samim, so desetletja skušali doseči zadnjo belo točko na zemljevidu.
V tistem času nihče ni vedel, kaj bodo našli na tečaju. Amundsen je upal, da bo tam še neraziskano ozemlje. Cepelin je projektiral Umberto Nobile. Uradno ime ekspedicije je bilo Amundsenov, Ellsworthov in Nobilejev transpolarni let, a so jo časopisi poimenovali »Od Rima do Noma«. Medijska pozornost je bila ogromna in Titina je postala zvezda. Med ekspedicijo je imela svoj dnevnik v časopisu The New York Times.
Pot
Cepelin je z norveškega otoka Svalbard poletel 11. maja, naslednji dan pa je dosegel severni tečaj. Ker je s cepelinom nemogoče pristati brez množice ljudi in infrastrukture na tleh, so to geografsko točko le preleteli in skozi okno metali zastave, da bi z njimi zaznamovali osvojitev severnega tečaja. Izkazalo se je, da je na tečaju zgolj plavajoči led in da ni med njim in Aljasko nobenega ozemlja. Zaradi slabega vremena se je cepelin Norge zrušil v Tellerju in ni pristal v Nomu na Aljaski, kot je bilo sprva načrtovano. Kljub temu je bila ekspedicija uspešna. Po njej pa sta se Amundsen in Nobile zapletla v nedostojanstven javni prepir, komu naj pripade slava.
Nesreča
Nobile je organiziral drugo ekspedicijo na severni tečaj, tokrat s cepelinom Italia. Toda tokrat je prišlo do nesreče. Cepelin Italia je prišel do severnega tečaja, a ga je na poti nazaj na arktično otočje Svalbard zajelo slabo vreme. Zrušil se je, balon je odletel, moški pa so bili vrženi v gotovo smrt. Osem članov posadke je umrlo, Nobile si je zlomil nogo, rebra in lobanjo. Preživeli so za šest tednov obtičali na ledu, medtem pa so potekale številne mednarodne reševalne operacije.
Iskanje
Tudi Amundsen je hotel prispevati k iskanju. Vzleteli so iz Tromsa na norveški celini in se napotili proti Svalbardu. Nihče še ni letel na tej razdalji in morda vodno letalo Latham 47 ni bilo primerno za tako skrajno pot. Najverjetneje so naleteli na slabo vreme in nekaj je moralo iti zelo narobe, saj je letalo izginilo. Amundsena, njegove posadke in letala niso nikoli našli. Nobileja in Titino so na koncu z letalom rešili.
Titina superzvezda
Titina je bila prva žival, ki je postala mednarodna superzvezda. Potem ko je leta 1926 zaslovela, je obiskala Japonsko, prejela vabilo v Belo hišo in gostovala v Hollywoodu. Neverjetno življenje te psičke je vzdramilo domišljijo ustvarjalcev filma.
Drugi raziskovalci neizprosnega severa
Koliko poguma je potrebnega, da se človek odpravi v tako negostoljubno pokrajino, kot je Arktika? Ogromno, seveda! A vedno so se našli ljudje, ki jih je vleklo na sever. Spoznaj peščico raziskovalcev, ki so se s svojimi osupljivimi zgodbami zapisali v zgodovino!
Fridtjof Nansen
Norvežan Fridtjof Nansen se je na svojo prvo raziskavo odpravil že zgodaj, star komaj 21 let! Mednarodno slavo mu je prinesla odprava na severni tečaj. Nanjo se je podal leta 1893 z ladjo Fram. To je bila prva ladja, ki so jo zgradili nalašč za polarna območja. Ko je po enem letu plovbe postalo očitno, da je led zanesel ladjo južno od severnega tečaja, se je Nansen na pot odpravil peš s spremljevalcem Hjalmarom Johansenom. Aprila 1895 sta dosegla položaj 86° 14′ severne zemljepisne širine, kar je bilo največ dotlej. Čeprav je po vrnitvi domov pustolovsko kariero obesil na klin, je postal velik vzornik kasnejšim polarnim raziskovalcem, recimo Roaldu Amundsenu. Nansen je pomagal tudi beguncem, za svoje delo pa je prejel Nobelovo nagrado za mir.
Robert Peary
Zelo odločen, da bo dosegel severni tečaj, je bil ameriški raziskovalec Robert Peary. Osvajal ga je kar petkrat, zadnjič leta 1908. Ameriški zdravnik in raziskovalec Frederick Cook, ki je Pearyja spremljal na eni od zgodnejših odprav, je razglasil, da je prišel na severni tečaj že leto pred njim, 21. aprila 1908. Vnel se je strašen spor in obe poročili so temeljito proučili. Nato so odločili, da je bil Peary prvi človek na severnem tečaju. Danes vemo, da ga v resnici ni dosegel, ampak se mu je zelo približal; morda ga je zgrešil le za 97 km!
Stane Klemenc
Slovenski alpinist, raziskovalec in fotograf je obiskal skoraj vse najvišje vrhove vseh celin. A pustolovska žilica ga je vedno najbolj vlekla tja, kjer sta doma led in sneg. Stane je prvi Slovenec, ki je pripešačil na najsevernejšo točko našega planeta. Za svojo največjo osebno zmago šteje prečenje Grenlandije. Številne pustolovščine je opisal v knjigi Ledene sanje.
Ann Bancroft
Američanka Ann Bancroft je prva ženska, ki je uspešno opravila več polarnih odprav. Leta 1986 je v 56 dneh dosegla severni tečaj in se tako v zgodovino zapisala kot prva ženska, ki ga je dosegla peš s pomočjo pasje vprege. Prav tako je kot prva ženska po ledu in snegu prehodila Arktiko in Antarktiko, s smučmi pa prečila tudi Grenlandijo.
Avtorica: Irena Cerar, Knjižna zbirka Kinobalon: Misija Arktika
Pustolovske zgodbe s severa
Severni tečaj je navdih za mnoge fantazijske in pustolovske romane. Mestna knjižnica Ljubljana, Pionirska – Kompetenčni center za mladinsko književnost in knjižničarstvo (mag. Darja Lavrenčič Vrabec), priporoča v branje sledeče knjige:
- Doskočilová, Hana: Meseca v morju ne ujameš. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992.
Doyle, Roddy: Divjina. Hlebce: Zala, 2021. (ZLATA HRUŠKA). - Huang, Nellie: Raziskovalci: izjemne zgodbe o največjih pustolovcih sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020. ( 1. del knjige, Morje in led, str. 8-52). (ZLATA HRUŠKA).
- Kunaver, Pavel: Neizprosni sever. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1958.
- London, Jack: Beli očnjak. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994.
- London, Jack: Klic divjine. Ljubljana: Karantanija, 1994.
- Malenšek, Mimi: Lučka na daljnem severu: roman za otroke. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1975.
- Mason, Antony: Peary in Amundsen. Dirka na tečaj. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1996.
- McCaughrean, Geraldine: Bela tema. Dob pri Domžalah: Miš, 2008.
- Millard, Anne: Erik Rdeči: Vikingi plujejo po Atlantiku. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1994.
- Mowat, Farley: Zgubljena na goljavah. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1968.
- Mundry, Robin, Nigel Rygby: Velike raziskovalne odprave. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 2011.
- Paulsen, Gary: Sekira rešitve. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999.
- Pullman, Philip: Njegova temna tvar. Knj. 1, Severni sij. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011. (ZLATA HRUŠKA
- Suchl, Jan: Pravljice iz igluja: eskimske ljudske pripovedke. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994.
- Vidmar, Janja: Prijatelja. Dob pri Domžalah: Miš, 2014. (ZLATA HRUŠKA).
Arktične neverjetnice
Arktika je velika 26 milijonov km2 in je dvainpolkrat večja od Evrope. Morja je več kot dve tretjini.
Zaradi morja, ki segreva zrak, severni tečaj ni najbolj mrzla točka na Zemlji. Pozimi se temperatura spusti do –45 oC, pri nas na Komni nad Bohinjem pa so enkrat izmerili tudi –49 stopinj. Pred 55 milijoni let, ko je bilo ozračje na Zemlji toplejše za 20 stopinj, je bilo na Arktiki vroče in soparno. Rasle so palme in tam so živeli krokodili.
Na otočje Svalbard morski tokovi in valovi prinesejo ogromno odpadkov. Leta 2006 so jih na vsakem kilometru obale pobrali 3 tone – za večji smetarski tovornjak.
Obiskovalce Arktike očara severni ali polarni sij, nočne svetleče zavese v zgornjih plasteh ozračja. Nastajajo zaradi sončne svetlobe in zemeljskega magnetizma.
Danes živi le še 26.000 polarnih medvedov. Ogroženi so zaradi taljenja morskega ledu. Samo v času od leta 2004 do 2005 se je na Arktiki stalilo toliko ledu, kolikor je površina 34 Slovenij skupaj! Znanstveniki so sledili samici polarnega medveda, ki je z mladičem brez počitka preplavala 686 km, za kar je potrebovala 9 dni!
Mladi slovenski fotograf Ciril Jazbec je na Grenlandiji preživel šest mesecev in posnel fotografije za ameriško revijo National Geographic. To je zgodba o inuitskih lovcih, ki se morajo zaradi taljenja ledu odreči tradicionalnemu življenju.
Avtorica: Irena Cerar, Knjižna zbirka Kinobalon: Misija Arktika.
Foto: Ciril Jazbec (avtoportret); © Shutterstock (ostalo)