Ciklus Ponedeljki bomo septembra 2023 odprli s filmom, ki vas bo odpeljal na Japonsko. Po mnenju kritikov, ki so leta 2022 sodelovali pri anketi revije Sight and Sound (ta poteka le vsakih deset let!), je Potovanje v Tokio eden najboljših filmov vseh časov. Ozujeva mojstrovina pa četrtega mesta ne zaseda le na omenjenem seznamu; številka štiri je tudi v anketi režiserjev, pri kateri je sodelovalo skoraj petsto vodilnih filmskih ustvarjalcev z vsega sveta.
35-milimetrsko kopijo je pred leti kupila tudi Slovenska kinoteka – ne le zaradi kanonskega statusa in nespornega ugleda filma, temveč tudi zato, ker je želela ohraniti zapuščino svojega prvega direktorja. V kinotečni zbirki tako najdemo vseh deset filmov, ki jih je Silvan Furlan štel za najboljše vseh časov.
V okviru sklopa Dvakrat Ozu bomo predvajali digitalno restavrirano različico iz leta 2017. Prikazali jo bomo na Furlanov rojstni dan, da bi opozorili na ključno vlogo, ki jo je imel pri razvoju filmske kulture v Sloveniji. Oktobra, ko bo minilo sto let, odkar je kino na Kolodvorski odprl svoja vrata, in petnajst let, odkar je postal mestni kino, bo preteklo tudi dvajset let od začetka delovanja istoimenskega art kina. Pri tem je treba poudariti, da prvega art kina v prestolnici – in duhovnega predhodnika današnjega mestnega kina – ne bi bilo brez Furlanove vizije, predanosti in neutrudnih prizadevanj. Prvemu direktorju Kinoteke se bomo torej poklonili s projekcijo njegovega najljubšega filma, posnetega v letu njegovega rojstva.
Če ste Potovanje v Tokio že videli, sem prepričan, da mi ni treba posebej razlagati, zakaj je vsak dan, ko si lahko ta biser ogledamo na velikem platnu, praznik. Če pa bo to za vas prvič … vam zavidam!
Drugi ponedeljek vas bomo odpeljali na povsem drugačno potovanje. Pravzaprav se bomo odpravili na drugo celino. Daleč od kanona. Film Corsini interpretira Blomberga in Maciela, ki ga bomo prikazali v okviru Druge godbe v Kinodvoru, bi lahko opisali kot glasbeni dokumentarec o enem največjih pevcev argentinskega tanga. A to bi bil zelo površen povzetek tega pretanjenega in večplastnega dela.
Znajdemo se v stari hiši v soseski San Telmo v Buenos Airesu, kjer skupina umetnikov ponovno snema legendarni album s pesmimi, posnetimi v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, posthumno pa izdanimi leta 1969. Ko opazujemo, kako se ti navdušenci pogovarjajo o Blombergovih besedilih in razpravljajo o plasteh pomenov vsakega verza, postane njihova strast nalezljiva, njihovo veselje do obujanja duha in krajev davno minulega obdobja pa tudi naše. In prav zato je to majhno delo v resnici tako veliko in velikodušno.
Velikodušnost filma pa ni tako presenetljiva, če upoštevamo, da je nastal v produkcijski hiši El Pampero Cine. Ta filmski kolektiv so leta 2002, v času ene številnih gospodarskih kriz v Argentini, ustanovili štirje ustvarjalni posamezniki: namesto da bi se pritoževali nad pomanjkanjem sredstev za financiranje svojih filmov, so kategorično obrnili hrbet ustaljenim modelom filmske produkcije in financiranja. Izrazito neodvisni filmski ustvarjalci že več kot dve desetletji eksperimentirajo ter v argentinsko kinematografijo vnašajo svežo energijo, ne da bi jih pri tem obremenjevali zakoni filmskega trga, neizogibni za tiste, ki delajo v okviru sistema. Ker v različnih vlogah sodelujejo pri projektih svojih kolegov, jim je uspelo zmanjšati proračun na minimum, vendar nikoli na račun tehničnih standardov in umetniških ambicij. Že zdaj vam lahko zagotovim, da se bomo z novimi deli tega navdihujočega kolektiva vrnili v enem od prihodnjih Ponedeljkov.
Filmu Corsini interpretira Blomberga in Maciela bosta sledili deli s filmske celine, ki je mnogim od nas zagotovo najmanj znana. Ker je afriška kinematografija, zlasti podsaharska, tako rekoč terra incognita, se nam je zdelo več kot primerno, da jo predstavimo z dvema biseroma »očeta afriškega filma« Ousmana Sembèna. Pionirski filmski ustvarjalec in pisatelj iz Senegala – rojen istega leta, ko je kino na Kolodvorski prvič prižgal svoj projektor – je začel snemati filme v svojih štiridesetih, kmalu zatem, ko je njegova država razglasila neodvisnost od Francije. Odločitvi za snemanje filmov je botrovala tudi želja, da bi dosegel širše, podeželsko, pogosto slabo izobraženo in nepismeno občinstvo. Po študiju filma v Moskvi je začel snemati dela, s katerimi je opozarjal na številne grehe, ki jih je postkolonialna družba podedovala od svojih kolonizatorjev. Sembène je ustvarjal filme o ljudeh in za ljudi. Postal je prvi mednarodno priznani podsaharski režiser. Njegova kritična in pogosto satirična dela temeljijo na pripovedi in besedi (ostal je pisatelj), pa so tudi vizualno osupljiva – hkrati surova, neposredna in poetična. Prav ta izvirnost jezika pojasnjuje, zakaj so podobe, ki jih je pred več kot pol stoletja posnel ribičev sin, še vedno aktualne in sveže.
Zadnji ponedeljek v septembru se bomo znašli v srcu starega sveta, na Dunaju, ki pa ga bomo opazovali skozi oči argentinskega filmskega ustvarjalca Gastóna Solnickega. Otroku judovskih priseljencev iz Avstrije ta metropola predstavlja filmski raj, nekakšen namišljen filmski studio. In res: s tradicijo prepojeni Dunaj dvajsetega stoletja je v filmu Zavojček ljubezni videti znan in hkrati takšen, kot ga niste še nikoli videli. Vsakdanje dejanje, kot je uživanje trdo kuhanega jajca, postane neobičajno lepo in ganljivo. Kot nekakšen izgubljen, magičen obred. Toda režiserjevo vijugasto, spontano, asociativno delo ljubezni bo vašo odprtost postavilo na preizkušnjo. Ali menite, da filmi potrebujejo dobro napisan scenarij z začetkom, sredino in koncem? Ali morajo biti situacije in liki verjetni, da se lahko poistovetite z glavnim junakom; da lahko uživate v filmu? Če imate kakršnakoli stališča o tem, kakšne pogoje mora film izpolnjevati, da mu lahko rečemo »dober film«, vas prijazno pozivam, da ta pričakovanja pustite zunaj dvorane. Vsaj za čas, ko bomo predvajali ta mali zavojček ljubezni.
Veselim se vaših razmišljanj!
– Koen Van Daele
V septembru 2023:
4. 9. Potovanje v Tokio (1953), Yasujiro Ozu
11. 9. Corsini interpretira Blomberga in Maciela (2021), Mariano Llinás
18. 9. Borom Sarret (1963) in Dekle iz Afrike (1966), Ousmane Sembène
25. 9. Zavojček ljubezni (2022), Gastón Solnicki