zgodba
John živi s partnerjem in hčerko v Kaliforniji, daleč od tradicionalnega podeželskega življenja, ki ga je pred leti pustil za sabo. Njegov oče Willis, trmast in nestrpen možakar iz nekega drugega časa, živi na odmaknjeni kmetiji, kjer je John odraščal. Ko sin ostarelega očeta pripelje na zahod, da bi mu poiskal nov dom v svoji bližini, drug ob drugega silovito trčita dva povsem različna svetova.
iz prve roke
»Idejo za film sem dobil, ko sem po pogrebu svoje matere letel čez Atlantik. Nisem mogel spati; moje misli so preplavili spomini nanjo in na mojo družino iz različnih obdobij našega skupnega življenja. Začutil sem potrebo, da jih opišem, in tako začel zapisovati dogodke in drobce dialogov, ki sem se jih spomnil iz otroštva. A bolj ko sem pisal o materi, bolj sem mislil na očeta. Ko smo pristali, so bili med zapisanimi impresijami pogovori in prizori, ki se v resnici sploh niso zgodili; vzporedne zgodbe, ki so se nekako zdele smiselne in so razširile mojo perspektivo. Zdelo se je, da se lahko s temi izmišljenimi sekvencami svojim resničnim čustvom do mame in očeta približam bolj kot z naštevanjem nekih specifičnih spominov.«
– Viggo Mortensen
portret avtorja
Viggo Mortensen (letnik 1958) se je rodil v New Yorku danskemu očetu in ameriški materi. Otroštvo je preživel v Argentini, Venezueli in na Danskem. Po vrnitvi v Ameriko je diplomiral iz hispanistike in politologije, obiskoval igralske delavnice in začel kariero v gledališču. Na filmskem platnu se je prvič pojavil leta 1985 v Priči (Witness) Petra Weira, kmalu zatem pa je začel dobivati vidnejše vloge, med drugim v Svetlikajoči koži (The Reflecting Skin) Philipa Ridleyja in režijskem prvencu Seana Penna Indijanski tekač (The Indian Runner). V devetdesetih letih je sodeloval z režiserji, kot so Brian de Palma (Carlitov zakon, Carlito’s Way), Tony Scott (Škrlatna plima, Crimson Tide), Jane Campion (Portret dame, The Portrait of a Lady), Ridley Scott (G.I. Jane) in Gus Van Sant (Psiho, Psycho), med svetovne zvezde pa ga je na začetku tisočletja ponesla vloga Aragorna v trilogiji Gospodar prstanov (The Lord of the Rings, Peter Jackson). Leta 2005 je pritegnil pozornost kritikov z nastopom v Senci preteklosti (A History of Violence) Davida Cronenberga, tri leta kasneje pa mu je vloga v še enem Cronenbergovem filmu, Smrtnih obljubah (Eastern Promises), prinesla prvo nominacijo za oskarja. S kanadskim režiserjem je ponovno sodeloval leta 2011, ko je upodobil Sigmunda Freuda v Nevarni metodi (A Dangerous Method). Film smo predvajali tudi v Kinodvoru, Mortensena pa smo na našem platnu lahko gledali še v priredbi postapokaliptične distopije Cormaca McCarthyja Cesta (The Road, John Hillcoat), filmski verziji bitniške klasike Jacka Kerouaca Na cesti (On The Road, Walter Salles), psihološkem trilerju Dva obraza januarja (The Two Faces of January, Hossein Amini), filmu argentinskega režiserja Lisandra Alonsa Jauja: Raj na zemlji (Jauja), priredbi kratke zgodbe Alberta Camusa Daleč od ljudi (Loin des hommes, David Oelhoffen), nekonvencionalni družinski drami Kapitan Fantastični (Captain Fantastic, Matt Ross) in dobitnici lanskega oskarja za najboljši celovečerec Zelena knjiga (Green Book, Peter Farrelly). Vlogi v zadnjih dveh filmih sta Mortensenu prinesli drugo in tretjo nominacijo za oskarja.
Mortensen je tudi pesnik, fotograf, slikar in glasbenik. Leta 2002 je ustanovil neodvisno založbo Perceval Press, ki se posveča zlasti likovni umetnosti, kritičnemu pisanju in poeziji.
kritike
»Če bi moral izbrati eno besedo, ki mi pade na misel ob Mortensenovem režijskem prvencu, bi bil to nadzor. Igralec, pesnik, slikar in glasbenik /…/ je ustvaril čudovito nadzorovano dramo o staranju, spominu in odpuščanju.«
– Steve Pond, The Wrap
»/…/ mojstrska družinska drama s sočutjem opisuje očeta, čigar napak ni mogoče spregledati. /…/ Film svoje čustvene pokrajine ne spremeni v preprosto vprašanje zavrnitve ali odpuščanja. Pomirjujoče je vedeti, da lahko sovraštvo in ljubezen obstajata hkrati v istem človeku ter da strpnost, tudi zgolj enostranska, koristi tako tistemu, ki daje, kot tistemu, ki sprejema.«
– John DeFore, The Hollywood Reporter
»Lance Henriksen v vlogi slabotnega očeta, ki se spopada z demenco, ustvari nastop svoje kariere, a scenarist, režiser in igralec Viggo Mortensen je tisti, zaradi kogar univerzalne teme tako močno odzvanjajo. /…/ Mortensen je morda res dobitnik treh nominacij za oskarja, vendar imam občutek, da ga večina ljudi še vedno ne jemlje dovolj resno. Mogoče ne vedo, da je poleg igralca tudi slikar, pesnik, fotograf in glasbenik. Ko je obogatel z Gospodarjem prstanov, je del svojega denarja porabil za ustanovitev neodvisne založniške hiše Perceval Press. In med velikimi svetovnimi projekti je našel čas za sodelovanje pri filmih mednarodnih auteurjev, kot so Lisandro Alonso (Jauja: Raj na zemlji) in David Oelhoffen (Daleč od ljudi), kjer je prepričljivo igral v tujih jezikih (govori jih sedem). Kakšen režiserski prijem naj torej pričakujemo od takšnega renesančnega človeka? Bo njegov prvenec preprost in neotesan, kot robati šofer, ki ga je igral v Zeleni knjigi? Ali pa bolj poetičen, navdihnjen z igralčevim sodelovanjem z razmeroma ezoteričnimi art-house režiserji? Odgovor vas najbrž ne bo presenetil: Padati je malce obojega. Film je čustveno doživet kot redkokateri ameriški prvenec, nepretenciozen in povsem dostopen širokemu občinstvu. Mortensenova potrpežljivost, izjemno delo z igralci in zaupanje v gledalčevo inteligenco spominjajo na poznega Clinta Eastwooda – kar ni majhen dosežek za nekoga na začetku režiserske kariere. /…/ Film ponudi nekdanjemu zvezdniku akcijskih filmov Henriksenu (Bishop v Osmem potniku 2 in 3) priložnost, da končno pokaže svoje igralske sposobnosti.«
– Peter Debruge, Variety
»Henriksen je pravo odkritje.«
– Pete Hammond, Deadline
»Univerzalna, a z intimnimi občutki prežeta filmska zgodba /…/ z Davidom Cronenbergom kot gostujočim igralcem (skupaj sta posnela Sence preteklosti, Smrtne obljube in Nevarno metodo).«
– programski odbor festivala v Cannesu