16. Noč grozljivk (2024)

Carrie, smejali se ti bodo!

Neskončni aktivizem gorja, groze in gravža letošnje Noči grozljivk

Stari holivudski filmi niso nikoli dajali vtisa, da so režirani. Nasprotno: vse znake, da je film režiran, so prikrili. Da bi gledalcu omogočili totalno identifikacijo z liki, so slog podredili naraciji. Interes režiserja je bil podrejen interesu gledalca. Režiser je gledalcu v vsakem kadru zagotovil najboljši razgled na zgodbo – in pri tem ustvarjal vtis, da druge možnosti ni bilo. Stari Hollywood je bil epopeja skritega režiserja.

V novem Hollywoodu je bilo drugače: režiserji so v filmih stalno kazali nase, na svojo prisotnost. Na prisotnost režiserja pa je najbolj izrazito opozarjal prav hiperaktivni vizualni slog, po kakršnem je slovel De Palma, ki je s slow-motionom in podobnimi presežki forme nad vsebino opozarjal, da je film režiran, kreiran, konstruiran, da ni torej nič realnega.

V starem Hollywoodu bi bilo to nepredstavljivo. Stari holivudski filmi bi raje umrli, kot pa priznali ali signalizirali, da so režirani. V novem Hollywoodu pa je bilo ravno nasprotno: De Palma je naredil vse, da bi se njegovim filmom poznalo, da so režirani. Hotel je, da se režijo vidi. Hotel je, da se ga vidi.

In v Carrie, ki jo je leta 1976 posnel po literarnem prvencu Stephena Kinga, se ga je zelo videlo. Carrie je prelevil v pravo orgijo slow-motiona, ali bolje rečeno, slow-motion je prelevil v opero. Film se že začne v slow-motionu: šestnajstletna Carrie (Sissy Spacek), sramežljiva, naivna, zatrta, zmedena hči stroge, puritanske, fanatične, mentalno nestabilne krščanske fundamentalistke Margaret White (Piper Laurie), tipična outsiderka tiste dobe, dobi med gimnazijskim tuširanjem prvo menstruacijo, ker pa je v spolni vzgoji tako podhranjena, da ne ve, kaj je to menstruacija, misli, da bo umrla. Slow-motion je bil aspekt smrti. V novoholivudskih filmih so vsi umirali v slow-motionu, tudi morski psi (Žrelo), tovornjaki (Dvoboj), razkošne vile (Kota Zabriskie) in postelje (Čistina).

Na koncu – po seriji ponižanj, ustrahovanj, šikaniranj in zlorab – začne Carrie, vsa telekinetična in krvava, še ubijati v slow-motionu. Maturantski ples, na katerem jo najprej razglasijo za kraljico, potem pa polijejo s prašičjo krvjo (»Carrie, smejali se ti bodo,« jo je svarila mama), se prelevi v apokalipso slogovne virtuoznosti, apokalipso filmskega sloga, apokalipso postklasične, postfordistične, fleksibilne, mobilne, eksperimentalne subjektivnosti, apokaliptični spektakel slow-motiona, velikih planov, split screena, panoramiranj in fragmentirane montaže, demonstracijo moči in ekspresivnosti filma, demonstracijo premoči avtorja. Finalni slow-motion, ozaljšan s sanjskim soundtrackom Pina Donaggia, je epski avtogram Briana De Palme, njegovo dolgo podpisovanje – in obenem fantazmagorija dekliškega opolnomočenja. Carrie White, ki telekinetično zapre vse izhode iz te redefinicije pekla (kritike uvodnega »pornografskega« špeganja v dekliško garderobo), poosebi gibanje #MeToo, ki ne diskriminira, zato ne kaznuje le toksičnih, seksističnih, mizoginičnih fantov, temveč tudi protiženske punce.

Carrie bo 31. oktobra ob 19. uri uvedla letošnjo Noč grozljivk, maraton groze, gorja in gravža. Korejski epski šoker Exhuma, ki se začne ob 21:15, izgleda kot nadaljevanje filma Carrie, ki se konča na morbidnem, ukletem, še vedno živem, šokantnem grobu Carrie White. Korejski bogataš Ji-yong Park (Jae-cheol Kim), ki ugotovi, da njegovega novorojenca muči skrivnostna bolezen, in ki se zaveda, da njegov rod obseda prekletstvo prvorojenca, vpokliče šamanko Hwa-rim (Go-eun Kim), ki se potem s pomočjo »geomancerja« (Choi Min-sik) in krščanskega pogrebnika (Hae-jin Yoo) tako rekoč eksorcistično spravi nad ukleti, zakleti, prekleti grob njegovega prednika, ki leži na meji med Južno in Severno Korejo, kar Exhumo – ki vključuje pikantne ekshumacije – prelevi tudi v reimaginacijo Friedkinovega Izganjalca hudiča, toda vrata v korejski pekel so tlakovana s fantomi in demoni medvojne kolaboracije, nacionalne groze in morbidnega spoznanja, da je lažje ekshumirati vozlišča zgodovine kot kremirati duha. Ja, zelo slovenski šoker. Lahko bi bil posnet na meji med Argentino in Kočevskim Rogom.

Exhuma je mučna in težka – kot ekshumacija. Zato ji bo – ob 23:59 – sledila francoska komična grozljivka, farsa groze, veselica gibanja #MeToo: Ženske z balkona (Les femmes au balcon). Tri prijateljice, cam-girl Ruby (Souheila Yacoub), pisateljica Nicole (Sanda Codreanu) in igralka Élise (Noémie Merlant), obtičijo v peklenskem vročinskem valu, ki stisne Marseille (poletje je lahko nasilje!), toda ko se zagledajo v fotografa iz sosednje stavbe (Lucas Bravo), ugotovijo, da se je on zagledal le v eno izmed njih – no, ne bi je smele pustiti same. Od fotografskega objektiviranja ženske do posilstva je le korak – včasih je to ista stvar. Céline Sciamma, soscenaristka Žensk z balkona, je režirala Portret mladenke v ognju, zato bi lahko Ženske z balkona, ki jih je režirala Noémie Merlant, ena izmed protagonistk Portreta mladenke v ognju, naslovili – Portret mladenk v ognju. Ali pa – če bi se hoteli, tako kot ta film, pokloniti Pedru Almodóvarju – Ženske na robu živčnega zloma. Kajti moškega trupla se je prekleto težko znebiti. Tako kot moške abuzivnosti.

V Franciji bo grozljivo, komično, kaotično, veselo – le zakaj bi jo zapuščali? Zato se bomo ob 2:15 v Pajkih (Vermines) preselili v pariški stanovanjski kompleks, v katerem živi tudi Kaleb (Théo Christine), zbiralec redkih vrst žuželk, tudi pajkov, toda ko se eden izmed njih, najbolj strupen, osvobodi, razraste in razmnoži, se kompleks, ki ga je socialna država že davno zapustila, prelevi v maelstrom groze, terorja, arahnofobije in panike, tako da zelo spominja na Evropo, ki jo grabi panika pred »parazitskimi« migranti. Pajki so dobra metafora »migrantske krize«: migranti so v očeh fobične desnice to, kar so pajki v očeh prebivalcev tega kompleksa – eksotične, invazivne, mutantske, nepredvidljive pošasti (ja, »golazen«, »mrčes«, »vermines«, in ja, prihajajo v »tropih«), ki se nekontrolirano množijo in razraščajo in »nas« izrivajo, tako da nam preti »velika zamenjava«. Celo genocid – nad »nami«, »ljudmi«. Kričite!

Zaman: ob 4:30 se bo začelo Prežeče zlo (Cuando acecha la maldad), brutalni, atavistični argentinski folk horror, ki vas bo – brez spoštovanja do otrok in psov – spomnil, kako zelo se bojimo virusov. Ko kmečka brata Pedro (Ezequiel Rodríguez) in Jimmy (Demián Salomón) ugotovita, da je njunega obubožanega, »razpadajočega«, »gnijočega« soseda okužil demon, ki hoče zdaj ven, se ga skušata s pomočjo kvazieksorcistične »čistilke« (Silvina Sabater) in zaskrbljenega soseda Ruiza skrivaj znebiti, zato ga odpeljejo daleč stran in ga odvržejo ob cesti, češ, naj se kar drugi ukvarjajo z »našim« problemom. Toda v času, ko so vsi lokalni problemi tudi globalni, se problema nikoli ne znebiš, kajti tudi vsi globalni problemi so lokalni. Če umazano industrijo preseliš v tretji svet, problema podnebnih sprememb ne rešiš.

No, 96 minut kasneje si boste rekli dobro jutro, toda do zajtrka vam ne bo.

– Marcel Štefančič, jr.