zgodba
Ko mladi John Callahan po prometni nesreči pristane na vozičku, je zadnja stvar, ki mu pade na pamet, da bi se odpovedal alkoholu. A ko se ob podpori privlačne terapevtke Annu in karizmatičnega sponzorja Donnieja vendarle spopade z odvisnostjo, odkrije, da ima dar za risanje kontroverznih, politično nekorektnih in kmalu sila priljubljenih časopisnih karikatur.
Gus Van Sant je po avtobiografiji kultnega ameriškega karikaturista Johna Callahana posnel topel in humoren film o zdravilni moči umetnosti.
iz prve roke
»Umetniki v nekem trenutku svojega življenja začnejo nekaj delati in se potem nikoli več ne ustavijo. Naj gre za urejanje cvetja, kuhanje ali snemanje filmov – preprosto ne morejo odnehati. Ta obsesivna energija je tisto, kar naredi umetnika. John na primer ni mogel nehati risati stripov. To je postal njegov glavni razlog za življenje in ni mu bilo jasno, zakaj niso vsi ljudje na svetu striparji. Zanj ni obstajalo nič drugega.«
– Gus Van Sant
portret avtorja
Gus Van Sant (rojen leta 1952 v Kentuckyju) je znan po filmih Mala Noche (1986, režiserjev prvenec), Drugstore kavboj (Drugstore Cowboy, 1989, z Mattom Dillonom), Moj mali Idaho (My Own Private Idaho, 1991, z Riverjem Phoenixom in Keanujem Reevesom), Ženska za umret (To Die For, 1995, zlati globus za Nicole Kidman in prva velika vloga za Joaquina Phoenixa), Dobri Will Hunting (Good Will Hunting, 1997, oskar za najboljši izvirni scenarij in nominacija za najboljši film), Gerry (s Caseyjem Affleckom in Mattom Damonom), Slon (Elephant, 2003, zlata palma in najboljši režiser v Cannesu), Zadnji dnevi (Last Days, 2005, izmišljena pripoved o zadnjih dneh Kurta Cobaina) in Milk (2008, oskar za najboljši izvirni scenarij in najboljšega igralca).
kritike
»Filma, ki bi v zapleteno duševnost striparja vstopil s takšno nalezljivo naklonjenostjo, nismo videli, že odkar je Ameriški blišč (American Splendor) raziskoval čemerno sleherniško senzibilnost Harveyja Pekarja. Vrnitev Gusa Van Santa k ležernim kronikam obstranskih življenj v Portlandu, Oregonu, ki so ga prvič postavile na filmski zemljevid (Mala Noche in Drugstore kavboj), /…/ odlikujeta širokosrčnost in nežnost. /…/ Preproste risbe s flomastrom se s svojimi absurdističnimi napisi izkažejo za idealne poudarke v tem ganljivem filmu, ki daje že na prvi pogled vedeti, da gre za delo ljubezni.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Eden Van Santovih najboljših, optimistična, grenko-sladka zadevica, ki v spomin prikliče ljubljence občinstva, kakršna sta Dobri Will Hunting in Forresterjevo razkritje.«
– Peter Debruge, Variety
»Film je razorožujoče iskren in se kljub izraziti pozitivni naravnanosti ne boji pokazati strašljivih detajlov alkoholizma in zanikanja /…/. Callahanov dvig z dna sicer res poskrbi za nekaj pozornost vzbujajočih stranskih vlog za zvezdnike v zgodovinskih kostumih, a Van Santova odločitev, da ta proces prikaže kot skupinski, ni le humanistično presenečenje – njegov film je tudi občudovanja vredno neseksi in priča o komičnem potencialu treznjenja.«
– Steve Macfarlane, Slant
»Najbolj ganljiva plat tega intimnega filma je zadržanost, s katero se poklanja svojemu protagonistu. Režiser Gus Van Sant se upre skušnjavi, da bi Callahanovo življenje preplavil s superlativi in se namesto tega osredotoči na človeškost njegovega boja. Rezultat je izjemno sočuten film, ki se z občutljivostjo loteva tem, kakršne so zasvojenost, okrevanje in odpuščanje. Phoenixov surovi, siloviti nastop nikoli ne sega po veličini, zaradi česar je še toliko bolj presunljiv.«
– Tim Grierson, Screen International
»Filmu sicer res primanjkuje globokih spoznanj, a njegove najpomembnejše odlike – razdrobljenost, efemernost in nekolikšna opolzkost – zrcalijo glavne lastnosti Callahanovih očarljivih stvaritev.«
– Eric Kohn, IndieWire
»Delo, umeščeno v Portland (Oregon) sedemdesetih let, je čeden kostumski film, ki preskakuje med različnimi dogodki v Callahanovem življenju: gledamo ga, ko na vozičku na odru predava o svoji negotovi poti k ozdravitvi; v času pred nesrečo, ko kot žurer s hlačami na zvonec in japonkami sredi belega dne golta tekilo; na srečanjih anonimnih alkoholikov, polnih cameo vlog (vključno z Beth Ditto in Kim Gordon iz Sonic Youth); ko na predmestnem pločniku telebne z vozička pred občinstvo prednajstniških skejterjev; v noči, ko je pri enaindvajsetih ohromel, vključno z grdimi dogodki, ki so pripeljali do avtomobilske nesreče.«
– Simran Hans, Sight & Sound
»A naslov je tisti, ki s svojo ironično distanco ter sočnostjo humorja, ki ga tokrat resda sicer šele slutimo, da vedeti, da vendarle ne bomo gledali dela, ki bo v tem pogledu obtičalo v konvencijah in predvidljivosti. In Van Sant nam to počasi res razkrije. Najprej predvsem, da nam z eliptično montažo, ki v naravnem pogledu skače skozi različna obdobja Johnovega okrevanja, še veliko bolj pa z vse bolj jasnim usmerjanjem, ne k temi spoprijemanja s telesno onesposobljenostjo, čeprav se tudi te loti na izrazito nekonvencionalen in duhovit način, temveč v temi zasvojenosti. Prav ta se zdi ključna v Van Santovem delu. In prav z njo avtor tudi največ naredi. Le redkokdaj smo na platnu videli tako neposredno, brezsramno, že prav boleče, a hkrati tudi človeško toplo razkrivanje vse zapletenosti problema zasvojenosti. Pa vendar, tako kot njegova najboljša dela, je tudi Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč, moč videti še drugače. Pa naj v pogledu prevlada mistična ali anarhistična težnja. To pa je že odlika največjih.«
– Denis Valič, RA ARS