zgodba
»Fotografija pozna dve umazani besedi: prva je umetnost, druga pa dober okus.«
– Helmut Newton
Legendarni Helmut Newton, veliki mojster modne fotografije, je zaslovel s provokativnimi in subverzivnimi fotografijami žensk. Njegove upodobitve (pogosto golega) ženskega telesa še danes burijo duhove: je Newton slavil moč svojih portretirank ali pa je v njih videl le spolne objekte? V filmu Helmut Newton: lepe in poredne svoj pogled na kontroverznega fotografa ponudijo prav ženske: od njegovih muz, kot so Grace Jones, Charlotte Rampling, Isabella Rossellini, Marianne Faithfull in Hanna Schygulla; prek slovite urednice revije Vogue Anne Wintour; pa vse do umetnikove žene in sodelavke, fotografinje June Newton. Med številnimi arhivskimi posnetki se znajde tudi Newtonovo burno televizijsko soočenje s Susan Sontag, ki fotografa odkrito obtoži mizoginije.
»Imel je iskrico v očeh. Nič ni bilo preresno, vse je bilo subtilno in zelo duhovito.«
– Claudia Schiffer
»Bil je rahlo perverzen, a nič zato, saj sem jaz tudi.«
– Grace Jones
»Lahko seveda trdimo, da so njegove fotografije seksistične ali mizogine, lahko pa tudi rečemo, da držijo ogledalo družbi.«
– Nadja Auermann
»Imam se za feministko, ampak mačizem je odraz neke kulture. /…/ In če je to Helmut v določeni meri predstavljal, zakaj pa ne? Takšna je realnost in hvala bogu, da jo umetniki znajo izraziti.«
– Isabella Rossellini
»Dobro je biti provokator. Svet potrebuje provokacijo, saj spodbuja razmišljanje, prinaša ideje in navdihuje najrazličnejše pogovore, ki nimajo nobene zveze s človekom samim. In koga sploh briga človek? Njegovo umetnost gledamo.«
– Charlotte Rampling
»Obožujem vulgarnost. Zelo me privlači slab okus. Veliko vznemirljivejši je od tako imenovanega ‘dobrega okusa’, ki ni nič drugega kot standardizirani pogled na svet. Dober okus je uperjen proti modi, proti fotografiji, proti dekletom, proti erotiki! Vulgarnost pomeni življenje, zabavo, poželenje, skrajne odzive!«
– Helmut Newton
iz prve roke
»Kadar sva s Helmutom posedala v kavarnah, sva se pogosto zabavala z opazovanjem ljudi in izmišljanjem zgodbic o njih. Od kod prihajajo? Kaj počnejo v življenju? Helmut ni bil le voajer v najožjem pomenu besede, bil je pozoren opazovalec človeštva. Nepredstavljiva mešanica porednega fantka iz Berlina, džentelmena, agitatorja, anarhista in seveda velikega umetnika. /…/ Utelešal je tako tradicijo kot avantgardo. Bil je eleganten, imel je stil, bil pa je tudi predrzen, ni se zmenil za politično korektnost in do konca je ostal zelo mlad po duhu. Pogosto razmišljam o njem, še posebej danes, ko svet postaja vse bolj enoličen, neuglajen in čistunski. Ljudje, kakršen je bil on, so postali sila redki. /…/ O Helmutovem delu sem našel veliko študij in izjav, a vse so prispevali moški – novinarji, galeristi, kustosi, zbiralci –; ženski pogled je vedno manjkal. Jaz pa sem hotel vedeti, kaj so o njem mislile ženske, s katerimi je sodeloval. Potem sem nekoč videl fotografijo gole Charlotte Rampling na mizi v hotelu Nord-Pinus v Arlesu, in začelo me je zanimati, kako je nastala. Izvedel sem, da je bil to prvi akt za oba, tako za Helmuta kot za Charlotte. Takrat sem se odločil posneti dokumentarec. /…/ Ženske so bile vse življenje Helmutova osrednja tema. Poznal jih je kot nihče drug in ženske so poznale njega. Zato se mi je zdelo, da bodo o njem lahko največ povedale prav one. Niso me zanimale običajne moške anekdote. Moški so bili za Helmuta tako ali tako le nekakšni modni dodatki. /…/ Od nekdaj sem imel občutek, da njegove fotografije sodijo na veliko platno, ampak ne bi mogel ravno reči, da je bil Helmut navdušen nad zamislijo, da bo obravnavan enako kot njegove portretiranke. Ni mu bila všeč misel, da stvari ne bo imel pod nadzorom. Skoraj dve leti je trajalo, preden sem ga prepričal v snemanje dokumentarca.«
– Gero von Boehm
portret avtorja
Gero von Boehm, rojen leta 1954 v Hanovru, je nemški režiser, producent in novinar. Med drugim je pisal za časopis Die Zeit ter za nemško televizijo intervjuval umetnike, kot so Federico Fellini, Roman Polanski, Arthur Miller, Peter Ustinov, Eugène Ionesco in Norman Mailer. Posnel je več kot sto dokumentarcev s področja znanosti, umetnosti in sodobne zgodovine ter izdal osem knjig.
kritike
»Čeprav ni film niti približno tako transgresiven kot njegov protagonist, pa uspe biti nepričakovano ganljiv; nostalgična časovna kapsula upornika iz sveta umetnosti, čigar nekonvencionalne metode in izrazito politično nekorektna vizija danes ne bi bile mogoče.«
– Ryan Lattanzio, IndieWire
»Osvežujoče večplasten pogled na delo, ki kar kliče po naglih sodbah. /…/ Film Gera von Boehma Helmut Newton: lepe in poredne uživa v junakovi izzivalni plati, hkrati pa spodbudi gledalca, da pogleda onkraj površinske spolne politike njegovih fotografij. Dokumentarec s pomočjo številnih intervjujev, posnetih pred fotografovo smrtjo leta 2004, ponudi topel in dostopen pogled na Newtonovo hladno, agresivno estetiko. /…/ Film nikoli ne skuša opravičevati spornejših vidikov Newtonovega dela, pač pa upa, da bomo prepoznali njegov humor in domiselnost ter razumeli, da umetnikova nebrzdana erotična domišljija ne pove nujno veliko o njegovem pogledu na ženske.«
– John DeFore, The Hollywood Reporter
»Nekaj najbolj zanimivih komentarjev prispeva Isabella Rossellini, ki meni, da so Newtonove fotografije pokazale, kako ženska privlačnost v nekaterih moških vzbuja zamero in jezo. Neka druga nekdanja manekenka verjame, da je fotograf držal zrcalo mizoginiji v družbi. A morda vam bo bližje preprostejša razlaga Susan Sontag. Fascinanten film!«
– Cath Clarke, The Guardian
»Film Helmut Newton: lepe in poredne opravi več nalog hkrati: na nepolemičen način predstavi kontroverzni opus; osvetli zanimivo biografijo za njim ter nas s pomočjo priljubljenih pop pesmi popelje v sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja, čas, ko se je pojmovanje modne fotografije in umetnosti korenito spremenilo.«
– Deutsche Film- und Medienbewertung (FBW)
»Helmut Newton, voajer in fetišist (»Snemam telo, obraz, noge«), ki je veliko dolgoval nacistični erotizaciji telesa, ki je ustvaril »žensko Helmuta Newtona« (»visoko, svetlolaso, bujno naličeno,« pravi Anna Wintour), ki bi ga gibanje #MeToo skenslalo in ki se je leta 2004 z avtom razletel na losangeleškem Sunset Boulevardu (pred hotelom Chateau Marmont), je bil izzivalen, nagajiv, igriv, subverziven, dekadenten, anarhističen, nevaren, obseden, grozljiv, šokanten, žaljiv, politično nekorekten – in nujen. Prišel je s seksualno revolucijo, ko je družba končno sprejela goloto, a ni postal le njena ekstaza in njena Leni Riefenstahl in njen markiz de Sade in njen Vogue, temveč tudi ekstaza in Vogue in Leni Riefenstahl in markiz de Sade njenih prirojenih protislovij, prekoračitelj njenih fantazem.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
“Film se tako ne izmakne nobeni razsežnosti upodobljenca in njegovega dela. Je prikaz suverenega ustvarjalca iz nekega minulega časa – lahko bi rekli, da tudi iz nekega minulega sveta -, ki slika kontrast še vedno živim, morda vse bolj razživetim razpravam.”
– Dušan Rebolj, Delo
zanimivosti
Spletna stran Fundacije Helmuta Newtona: https://helmut-newton-foundation.org