zgodba
Nabriti, samozavestni Mára in nekoliko čudaški Heduš se željna novih dogodivščin podata na popotovanje skozi zasneženo pokrajino – z avtom, seveda. Konec koncev bo Mára kmalu dopolnil petnajst let …
Film ceste o fantovskem prijateljstvu in neustavljivi mladostniški želji, da bi nekaj doživel, pa čeprav ne veš natančno, kaj. Na Češkem živeči slovenski režiser Olmo Omerzu (Družinski film) je za svoj tretji celovečerec prejel nagrado za najboljšo režijo v Karlovih Varih.
iz prve roke
»Zimske muhe zato, ker jih nihče noče, vsi se jih otepajo in vsem so odveč. Prav tako kot naša glavna junaka. /…/ Ko zunaj zmrzuje, je avto simbol topline, ki je otroci doma nimajo. Poleg tega je za tako mlada fanta (dvanajstletnega Heduša in štirinajstletnega Máro) voziti avto pozimi še toliko bolj nevarno. Pred čim bežita? Radost pobega je enaka kot pri klasičnih poletnih filmih ceste, a gledalec intuitivno ve, da je brezbrižnost le krinka za nek problem. /…/ Film razumem kot portret tistega obdobja v človekovem življenju, ko svet zares nima meja. Celo med vajami sem bil vedno znova presenečen, kako svobodna sta bila otroka; odprta do vsega. Svet odraslih je nagnjen k etiketiranju in sodbam – z mojima junakoma ni tako in to lahko prikažem, ne da bi ju idealiziral … Rad bi, da bi gledalca očarala, da bi ga fascinirala s svojim pozitivnim pogledom na svet. A rad bi tudi, da občuti grenkobo.«
– Olmo Omerzu
portret avtorja
Olmo Omerzu (rojen leta 1984 v Ljubljani) je svoj prvi kratki film Almir (1998), prikazan tudi na Festivalu slovenskega filma, zrežiral že pri trinajstih letih, nato pa se je nekaj let posvečal risanju stripov. Med letoma 2001 in 2003 je bil član uredništva revije Stripburger, leta 2004 pa je izdal svoj prvi avtorski strip. Istega leta se je vpisal na študij filmske režije na praški akademiji FAMU, kjer je poleg nekaj kratkih filmov posnel tudi uspešen srednjemetražec Drugo dejanje (Druhé dějství, 2008). Film je prejel številne nagrade na evropskih festivalih, doživel distribucijo po čeških kinematografih, ogledali pa smo si ga lahko tudi v Kinodvoru. Leta 2011 je diplomiral s celovečernim prvencem Mlada noč (Příliš mladá noc), ki je bil premierno prikazan na Berlinalu, Omerzu pa je zanj med drugim prejel nagrado čeških filmskih kritikov za odkritje leta. Omerzujev drugi celovečerec Družinski film (Rodinný film, 2015) je bil premierno prikazan na festivalu v San Sebastiánu in si prislužil vrsto nagrad na mednarodnih festivalih, videli pa smo ga tudi na rednem sporedu Kinodvora. Zimske muhe so Omerzujev tretji celovečerec. Premierno je bil prikazan na prestižnem festivalu v Karlovih Varih, kjer je Omerzu prejel nagrado za najboljšo režijo.
kritike
»Omerzujev film ceste nas popelje v čas nedolžnosti, brezglavih impulzivnih dejanj ter občutka svobode v neobremenjenosti z jutri, ki jo mlada naturščika Uher in Mrvík izvrstno poosebita. Z neznosno lahkostjo in neprisiljenostjo pa Omerzu iz svojih prizorov izvablja komičnost situacije, tudi ko je ta resna ali bi vsaj lahko zbujala skrb.«
– Tina Lešničar, Delo
»/…/ čudovito zabaven izlet v najstniško domišljijo in njeno neizogibno destinacijo: streznitev odraslosti.«
– Dimitri Eipides, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Omerzu uspe obuditi fantovske pustolovske filme osemdesetih, a v kontekstu Srednje Evrope in na zimskem namesto na poletnem prizorišču. Ko se temu pridruži srčna in naravna igra mladih glavnih igralcev, pa dobimo manj tistega grenko-sladkega vzdušja, ki ga navadno povezujemo s filmi o odraščanju, kakršne je znal Hollywood tako dobro delati pred kakimi tridesetimi leti, in več vzdušja neizprosnih, surovih dram o odraščanju, ki zadnja leta nastajajo v tej regiji.«
– Vladan Petković, Cineuropa
»V ozadju je zanemarjanje otrok, a film nanj le namiguje, nikoli pa ga ne prikaže. Namesto tega ves čas spremljamo fanta na tej mali pustolovščini in opazujemo, v čem vse se razlikujeta od napihnjenega opisa, ki ga Mára servira policistki. /…/ Tu so trenutki čarobnosti in trenutki zmešnjave, a čustveni vtis, ki ga ta midva–proti–vsemu–svetu zgodba pusti v gledalcu, je ganljiv, grenko-sladko melanholičen občutek obžalovanja, da mora kdorkoli sploh kdaj odrasti, ko pa je njegov otroški jaz toliko boljši od človeka, kakršen bo najbrž postal.«
– Jessica Kiang, Variety
»Čeprav bi zasnova zgodbe utegnila narekovati bolj tragičen zorni kot, se Omerzu ogne temu vzgibu. Temačnejše trenutke napolni s pretanjenim smislom za humor ter ustvari katarzičen preplet bolečine in resničnosti. Ta se izraža skozi situacijsko komiko dveh fantastičnih debitantskih igralcev in skozi njun hormonsko gnani najstniški dialog. Scenarist Petr Pýcha ne izpusti nobene priložnosti za prikaz medsebojnega podžiganja protagonistov v želji po seksu z začasno sopotnico Bráno, popolnoma pa zamenja tonski register, ko fanta rešita psa pred utopitvijo in ga vzameta za sopotnika.«
– Susanne Gottlieb, Cineuropa
»Živahen režijski slog /…/ je poln slikovitih kompozicij in duhovitih montažnih rezov. /…/ Omerzu tudi rad prekine cikcakajoče časovne okvire z igrivimi odvodi. V najbolj liričnem tovrstnem vrtincu je prikazana trojica divjih živali – fazan, zajec in jež –, ki le stežka premagujejo zimski mraz, v nekem drugem prizoru pa se eden od policistov, ki zaslišujeta Máro, z ljubimko izmuzne v slabo ogreto prikolico na hiter popoldanski seks. Sporočilo je jasno: vsi bi se radi le pretolkli skozi zimo.«
– Jamie Dunn, The Skinny
»Ne glede na njune nezgode Zimske muhe delujejo prav po zaslugi svojih dveh likov; zlasti to velja za Márovo pridržanje na policijski postaji na drugi strani dežele. Po vsej glavni pripovedi, ki se odvija v flashbacku, so posejani izseki njegovega zaslišanja. Skozi te prizore se dokopljemo do temeljev situacije, v kateri se nahaja – in tam ima Mrvík priložnost prikazati svoj čustveni razpon.«
– Ben Nicholson, CineVue
»Mara, Heduš, Brana in pes postanejo alternativna, muhasta družina, ki potuje od surovega, sivega, hladnega, zimskega severa proti jugu, toda surovost, sivina, hlad in zima so povsod, tudi na utopičnem jugu, tako da prijatelja kmalu ugotovita to, kar sta pred dobrimi petdesetimi leti v Pennovi odisejski klasiki Bonnie in Clyde ugotovila Bonnie in Clyde: trik je v tem, da se neprestano giblješ, da se torej ne ustaviš – čim se ustaviš, te dobijo. Na varnem si le še v avtu. Sploh pa, ko se ustaviš, se itak izkaže, da so vsi kraji isti – in da so tudi vsi odrasli isti. Sočutje in solidarnost je vzel neoliberalni vrag. Tam “zunaj” je divjina, ne pa svoboda, še manj katarza. Če te ne skušajo posiliti, skušajo ubiti vsaj psa. Ne, niso problem le starši. Zato moraš biti vedno pripravljen na beg. In seveda – avto moraš imeti stalno prižgan. Težko je biti kul. Tu moraš odrasti le zato, da bi se odraslim lahko uprl.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»[Film] gledalca hkrati prevzame in gane – ne z nizanjem tragičnih ali dramskih prizorov, ampak s prikazom na videz drobnih mladostniških zadreg, bolečin, potreb, hrepenenj, sanj in z vrsto duhovitih dialogov – vse to Omerzu in Pýcha pregneteta v celovito podobo nekega življenja, ki je sicer grenko, vendar v še tako trdi zimi /…/osvetljeno z žarkom upanja in človeške topline. Film o elementarnih vprašanjih nevsakdanjih vsakdanjih življenj.«
– Matej Juh, Radio Slovenija