iz prve roke
»S projekcije Dogodka sem prišla zelo ganjena. Audrey Diwan sem lahko rekla le: ‘Posnela si resničen film.’ Z resničnim filmom sem mislila, da kar najbolje ujame, kaj je za dekle pomenilo zanositi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je zakon splav prepovedoval in kaznoval.«
– Annie Ernaux
»S filmom sem hotela raziskati občutke in se osredotočiti na intimno napetost, ki se skozi zgodbo stopnjuje. Ko dnevi minevajo, se dekletovo obzorje krči, telo pa postaja zapor. Vendar ne gre le za splav. Moja protagonistka Anne je družbena odpadnica. Prihaja iz delavske družine in je prva, ki se je vpisala na univerzo. Na fakulteti je vzdušje bolj meščansko, družbena pravila in moralni principi pa strožji. Anne prehaja iz enega sveta v drugega, s seboj pa nosi skrivnost, ki bi lahko pokopala vse njene upe. Pri dvajsetih letih človek že išče svoje mesto v svetu. Ampak kako naj to počne, če na vsakem koraku tvega svojo prihodnost? /…/ Moj film ne govori o ljubezni, pač pa o želji. Druga tema, ki je zame zelo pomembna, je telesni užitek. Anne se implicitno bori za svojo pravico do užitka. Zavračam idejo, da je ženski užitek sprejemljiv le v smislu njenih čustev. V tem pogledu je dekletova zgodba radostna in sodobna. V njej je ravno toliko jeze kot poželenja.«
– Audrey Diwan
portret avtorice
Audrey Diwan je francoska filmska režiserka libanonskega porekla. Kariero je začela kot novinarka, pisateljica in scenaristka, kot režiserka pa je debitirala leta 2019 s filmom Mais vous êtes fous. Dogodek je njen drugi celovečerec.
kritike
»Na prvih straneh svoje knjige Annie Ernaux zapiše: ‘Predvsem pa si bom prizadevala, da se vrnem k prav vsaki podobi, dokler ne bom imela fizičnega občutka, da sem jo ‘ujela’, in se bo izrisalo nekaj besed, o katerih bom lahko rekla: da, to je to.’ To je tudi literarna zaveza Audrey Diwan: v eni uri in štiridesetih minutah nas popelje v osrčje silovitega intimnega konflikta, ki so ga zaradi nerazumnega zakona do leta 1975 doživljale številne francoske ženske – in ki ga drugod po svetu nekatere doživljajo še danes . /…/ Audrey Diwan nikoli ne izgubi izpred oči svojega cilja: doseči, da bi gledalec od znotraj izkusil, kar preživlja njena protagonistka. Režiserka se izogne vsakršnim manierizmom, podobe očisti vsega odvečnega, izkleše bogat zvočni relief ter ustvari najboljše, kar lahko film ponudi: možnost empatije, priložnost, da po zaključni špici iz kinodvorane stopimo v bogatejši in bolj odprt svet. Ne preseneča, da so na predpremiernih projekcijah gledalci odvračali pogled od platna. Dogodek se res zarije globoko v našo notranjost, kar velja tako za ženske kot za moške. Toliko bolje: ta film verjame, da je dialog med spoloma mogoč.«
– Anne-Claire Cieutat, Bande à part
»V Dogodku je malce Rosette in Sina bratov Dardenne, zasledujoče kamere Savlovega sina Lászla Nemesa ter emancipacijskih poudarkov, ki jih najdemo pri Agnès Varda in zgodnjih filmih Chloé Zhao.«
– Michaël Melinard, L’Humanité
»Audrey Diwan uporabi besedo ‘imerzivni’ film, marketinški izraz v duhu današnjega časa. A njen film je veliko bolj prefinjen. Ne pusti nam, da bi pogledali stran – to pa je dovolj, da doživimo delček strahu in stiske mladega dekleta iz šestdesetih let prejšnjega stoletja.«
– Etienne Sorin, Le Figaro
»Scenarij se vztrajno pomika proti neizprosnemu razpletu, človeško odvratnemu in filmsko izjemnemu, pri tem pa poskrbi, da ne zaide v manihejstvo: kdo bo ubogo Anne zavrnil in kdo rešil, tega nikakor ni mogoče predvideti.«
– Fabien Baumann, Positif
»Lastnost, ki najbolj zaznamuje Dogodek, je nedvomno drznost; režiserka je ena redkih, ki splav – poleg upodabljanja resnične bolečine – obravnava kot politično dejanje, predvsem pa kot katarzo. /…/ Dogodek je spominsko delo, ki hkrati razkriva prihajajoče družbene kataklizme, zlasti v povezavi z zakonom o dekriminalizaciji splava, o katerem bomo v Franciji glasovali približno deset let po dogodkih v filmu. Glavna junakinja Anne postane sublimna metafora seksualne revolucije in vseh novih vprašanj, ki jih ta odpira, pa tudi medgeneracijski simbol položaja žensk in vpletanja ženskega vprašanja v nespodobno demagoško razpravo. Delo izjemnega političnega pomena.«
– Julien Rocher, aVoir-aLire.com
»Tragedija, ki se razvija v vse bolj zadušljivem ozračju, je hkrati obuditev potlačene francoske preteklosti in distopična vizija sveta, če si ne bi priborili pravice do splava.«
– Jean-Marie Samocki, Cahiers du Cinéma
»Tiho pretresljivi drugi celovečerec Audrey Diwan je zadnji v nizu težkih, čustveno inteligentnih umetniških filmov, ki odkrito obravnavajo temo dostopnosti splava: svoje mesto si zasluži v družbi filmov 4 meseci, 3 tedni, 2 dneva Cristiana Mungiuja, Nikoli redko včasih vedno Elize Hittman in nedavnega Lingui, les liens sacrés Mahamat-Saleha Harouna.«
– Guy Lodge, Variety
»Bojim se, da je oznaka ‘drama o splavu’ hkrati ustrezna in reduktivna, saj film preraste v veliko širšo razpravo o želji sami. Slednja je v Franciji leta 1961 še vedno v izrazito moški domeni – in vse prestopnice so hitro stigmatizirane. Nekaj najbolj intimnih in tankočutnih prizorov režiserka pričara prav takrat, ko odstre pogled v dekliško hrepenenje. /…/. Dogodek se izogne pritiklinam kostumske drame: to ni zgodovinska rekonstrukcija, temveč zgodba, v celoti podana v sedanjiku. Film slavi večni boj za reproduktivne pravice žensk, ki je danes prav tako aktualen kot nekoč, a se pri tem nikoli ne sprevrže v manifest. Dogodek je težko gledati, vendar ni duhamoren – vsaj ne v celoti. Na svoj pritajeni način prekipeva od življenjske energije, zaradi katere je njegov finale še toliko močnejši, njegova lesketajoča empatija pa še toliko bolj nepozabna.«
– Leonardo Goi, Notebook
»Med osredotočanjem tako na Annino razburkano čustveno stanje kot na drastične ukrepe, ki jih je dekle prisiljeno sprejeti, režiserka zapelje film v psihološki triler, v katerem se protagonistka spopada z ničemer drugim kot z lastnim telesom.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Patriarhalni užitek v obvladovanju, posedovanju in trpinčenju ženskega telesa je brezmejen – kot maščevanje. Družba, ki zatira in kaznuje ženske, izgleda kot kombinacija hiše strahov in teatra krutosti. Dogodek, dobitnika beneškega zlatega leva, bi lahko mirno vrteli na polemičnem triple-billu s filmoma 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva in Nikoli redko včasih vedno, ki sta prav tako stisnjena v mračnjaško družbo, v kateri ženske nimajo možnosti izbire. Čakajte, da to izve Alexia – ja, titanska protagonistka Titana. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»V odsotnosti vpadljivejših režijskih izbir pritegne pozornost, in to v pozitivnem smislu, le ena formalna poteza – način, kako Audrey Diwan s subtilno, dvoumno rabo časovnih označevalcev premosti časovno vrzel med dvema stoletjema in film, ki se dogaja v 60. letih preteklega stoletja, ponese v današnji čas. Na začetku se vam utegne celo zazdeti, da se film dogaja v sodobnosti; šele ko zgodba dobro steče, opazite vse več nenavadnih podrobnosti: /…/. Ko razširite pogled v periferno polje filmske podobe, vidite, da so časovni parametri povsem na mestu. /…/ Nekaj zelo sodobnega je tudi v načinu snemanja, v kameri, ki hoče zlesti v lik, pa tudi v načinu, kako se Anne in njene prijateljice vedejo, pogovarjajo in gibljejo. Očitno je, da je avtorica s to časovno ambivalenco želela nagovoriti sodobne gledalce z opozorilom, da ta tema še zdaleč ni zastarela, ampak spet dobiva zagon. Kdo bi si mislil, da te vrste film leta 2022 ne bo le šokanten odmev starih časov, ampak prispevek k čisto resni debati o pomenu in smiselnosti uzakonjene pravice do umetnega splava?«
– Špela Barlič, Dnevnik