Marcel Štefančič, jr. o klasičnem obdobju filma noir

Klasični film noir, ki ga je leta 1945 po romanu Jamesa M. Caina posnel Michael Curtiz, so oglaševali s sloganom: »Ženska, kakršno si moški želijo, a je ne bi smeli imeti.«

»Detour, alias Obvoz, kultni film noir, absurdni freudovski road movie, moralka o izgubljenih iluzijah, podganji dirki in razredni depresiji, traja le energičnih, temperamentnih, kompaktnih, eliptičnih, vrtoglavih, metafilmskih, skoraj abstraktnih, tragičnih 68 minut, leta 1945 pa ga je – v štirinajstih dneh, za 117.226 dolarjev – posnel Edgar G. Ulmer, »estet iz Alp«, ki je kariero – leta 1964 z Jamo – končal v Postojnski jami.«

Zločin v Dvojnem zavarovanju, ki ga je leta 1944 posnel Billy Wilder (»preveč ciničen, da bi verjel svojemu cinizmu«, a zavedajoč se, da s tem filmom dela zgodovino), bi bil popoln, če bi si partnerja zaupala. Pa si ne.

»Križ-kraž se začne s slovito dolgo, inovativno, nočno, monumentalno helikoptersko-avtomobilsko vožnjo kamere, mi pa dobro vemo, da se dolge uvodne vožnje kamere v filmih noir – v Wylerjevem Pismu, Marinovem Nokturnu in Wellesovem Dotiku zla – vedno končajo s katastrofo.«

»Zakaj rad snemam gangsterske filme? Odgovor je preprost. Ker govorijo o velikih čustvih: ljubezni, sovraštvu, ljubosumju, nemalokrat tudi o hladnokrvnem umoru. Mislim, da vsebujejo ključne prvine življenja in – kot velja za vse dobre filme – zrcalijo življenje v vseh njegovih odtenkih.«