zgodba
Osem let po njunem razhodu Abel sreča Marianne na Paulovem pogrebu. Tragični dogodek vidi kot dobro znamenje. Paulova smrt je priložnost, da spet osvoji njeno srce. A stvari so se medtem spremenile: Marianne ima sina Josepha in Paulova mlajša sestra Eve je zrasla v mlado žensko. Poleg tega začnejo na dan prihajati skrivnosti …
Drugi celovečerec igralca Louisa Garrela je sodobna komedija nravi, ki v spomin prikliče dela njegovega očeta, večnega novovalovca Philippa Garrela. Romantična dramedija s ščepcem suspenza, ki jo je režiser napisal skupaj z legendarnim scenaristom Jean-Claudom Carrièrom, je prejela nagrado za najboljši scenarij v San Sebastiánu.
iz prve roke
»V mojem prvem filmu so liki ves čas izražali svoja čustva, jih mrzlično razkrivali, tu pa sem skušal doseči ravno nasprotno: tisto, o čemer liki razmišljajo, nikoli ni tisto, kar dejansko govorijo. /…/ Hotel sem, da bi bil film hkrati troje: hitchcockovski triler z zelo skrivnostnim ženskim likom; ‘komedija ponovne poroke’ o paru, ki se razide in spet najde – z vsemi ovirami, ki jih mora premagati; in burleskna komedija, v kateri se glavni junak ves čas zaletava v zaprta vrata. /…/ Protagonista sem si predstavljal kot večnega naivneža, nekoga, ki se neprestano ponovno rojeva in ki ga vse osuplja. Malce spominja na velike junake nemega filma, kakršen je bil Buster Keaton. Ko mu na glavo pade cvetlični lonček, se ne razburja, ampak le popraska po glavi, da bi videl, ali krvavi. Film sem hotel zgraditi kot novelo, kot kratki film; malo premaknjen, presenetljiv in svež; nasprotje težki psihološki drami. To je komedija nravi za današnji čas. /…/ Vse od svojega šestnajstega leta sem sanjal o sodelovanju z Jean-Claudom Carrièrom. Velik ljubitelj njegovega dela sem. /…/ Kot Francoz sem seveda hotel posneti film o razmerju med ženskami in moškimi. Pomislil sem, da bi bila z Jean-Claudom dober tandem, ker je on pač v svojih letih [87] in jaz v svojih [35], pa tudi zato, ker je njegov pogled bolj surov in brezkompromisen, medtem ko se sam nagibam k sentimentalnosti – obožujem melodrame, on pa jih sovraži.«
– Louis Garrel
kritike
»Zvestega moškega prežema lahkotno novovalovsko vzdušje, zaradi katerega imamo občutek, kot bi spet srečali Truffautovega Antoina Doinela. Sodobno pariško prizorišče s svojimi ulicami, kavarnami in stanovanji daje vtis, kot da se zadnjih šestdeset let skorajda ni nič spremenilo. A tisto, kar resnično očara in prevzame, je edinstveni, skrbno umerjeni in igrivi slog mladostnega režiserja.«
– Piers Handling, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Sijajno napisani Zvesti moški gradi pripoved s spretnim prehajanjem med toni. /…/ Majhen filmski dragulj.«
– Anne-Claire Cieutat, Bande à part
»Louis Garrel se s prepletom burleske in suspenza loteva tem ljubezenskih razmerij in starševstva – ter se elegantno oddalji od očetovskih figur novega vala.«
– Jacques Morice, Télérama
»Zvesti moški, ki ga spremljajo introspektivni glasovi protagonistov, črpa svojo moč iz prvinskih užitkov pripovedovanja. Znana zgodba o ljubezenskih prevarah dobi pod Carrièrovim vplivom neobičajne implikacije, hkrati pa ostaja zvesta intimni tradiciji francoskega filma, ki na prvo mesto postavlja prikazovanje čustev.«
– Yonca Talu, Film Comment
»Film se zaradi različnih voice-over pripovedi, flashbackov in glasbe v slogu Antoina Duhamela zdi tako prežet z novovalovskim izročilom, da je kar težko verjeti, da se zgodba dogaja v sedanjosti. Garrelovo videnje Pariza pogosto deluje kot čista nostalgija; kot bi direktorica fotografije Irina Lubtchansky – njen oče William je snemal filme za Garrelovega očeta Philippa – odpotovala v preteklost in ujela mesto v poznih šestdesetih, z očarljivimi parčki zaljubljencev, ki se potikajo po ulicah.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter
»Louis Garrel se v svojem drugem filmu poklanja Truffautovim Ukradenim poljubom in ga navdahne s kančkom Woodyja Allena. /…/ Film posvoji format ene od romantičnih zgodb režiserjevega očeta (moški se znajde v ljubezenskem trikotniku, nad katerim nima nobenega nadzora), a se odmakne od očetove eksistencialne tesnobnosti /…/ in namesto tega prežame pripoved z lahkotnim humorjem in matriarhalnimi figurami, s čimer potrdi svoj sloves francoskega Woodyja Allena.«
– Kaleem Aftab, Cineuropa
»Garrel ve, da je njegov film /…/ bolj priboljšek kot banket /…/. Čeprav ga bolj zanimajo pravljične sanjarije likov kot tisto, kar se dogaja tik pred njihovimi nosovi /…/, pa čustva, ki pronicajo skozi komedijo, vseeno delujejo pristno. S fantazijami in iluzijami se je mogoče poigravati, a včasih je treba pokazati vero v človeštvo. Garrel jo nedvomno pokaže.«
– Amber Wilkinson, Eye For Film
»Drugi celovečerec Louisa Garrela /…/ samega sebe ne jemlje preveč resno /…/, a uspe kljub temu ohraniti dovolj enigmatičen, napet, igriv in vznemirljiv ton.«
– Florence Maillard, Cahiers du Cinéma
zanimivosti
Louis Garrel je scenarij napisal skupaj z legendarnim francoskim scenaristom Jean-Claudom Carrièrom, znanim po sodelovanju z režiserji, kot so Luis Buñuel, Jacques Tati, Louis Malle, Miloš Forman, Costa Gavras, Andrzej Wajda, Volker Schlöndorff, Jacques Deray, Jonathan Glazer, Jean-Paul Rappeneau, Michael Haneke, Abbas Kiarostami in Nagisa Oshima.