zgodba
Antoine in Olga sta francoska zakonca, ki sta že pred leti našla svoj novi dom v odmaknjeni galicijski vasici. Tam živita mirno življenje, pridelujeta ekološko zelenjavo in obnavljata zapuščene hiše. A njuno nasprotovanje gradnji vetrne elektrarne zaostri odnos s sosedi, zlasti z bratoma Xanom in Lorenzom, ki v vasi živita že od rojstva …
iz prve roke
»Pri pravici se mi zdi zanimivo, da ni nesporna, ampak relativna. Odvisno od zornega kota, iz katerega pripovedujemo zgodbo, lahko nekdo verjame, da je pravično eno, lahko pa je prepričan v ravno nasprotno. S soscenaristko Isabel Peña gledalca (in s tem tudi sebe) rada postaviva v čevlje nekoga drugega, v najbolj nepričakovano situacijo. Ko ustvarjava like, se prisiliva, da jih razumeva.
Razpadajoča vas /…/, katere prebivalci so nezaupljivi do tujcev. Brata, jezna na svet. Njuna realnost proti realnosti tujcev. Domovina kot ozemlje spora. Soočenje v smislu ‘jaz sem tu doma, ti pa ne’ … Najprej sva morala razumeti, zakaj Antoine in Olga tvegata vse, da bi v tem kraju uresničila svoj projekt. Vendar to nista bila edina lika, ki ju je bilo treba razumeti. Med pisanjem sta naju močno zanimala tudi antagonista, brata Anta, ki v vasi živita že od rojstva. Ne da bi ju skušala opravičevati, sva razumela njuno stisko, njuno sovraštvo, pa tudi strah. Prizori, v katerih se aloitadorji povzpnejo na konja, se z njim borijo, ga onesposobijo, nato pa mu odrežejo grivo, spominjajo na koreografijo, lepo in hkrati nasilno, v kateri se človek in žival neusmiljeno spopadeta, dokler eden od njiju ne zmaga. Iz kaosa nastane red, potem pa spet vse od začetka, z drugim konjem. To se nama je zdela čudovita metafora za uvod v film.«
– Rodrigo Sorogoyen
kritike
»Sorogoyenova kamera je čisti film, z njo zna pripovedovati izjemne zgodbe, privlačno in verodostojno ujeti številne občutke, ustvariti vzdušje in hipnotizirati gledalca. Ta vizualna moč preveva tudi njegov najnovejši film Zveri. In nas vpelje v težko, mračno, kompleksno zgodbo, polno odtenkov; na začetku grozečo, v nadaljevanju uničujočo, v razpletu presenetljivo.«
– Carlos Boyero, El País
»Eden najmočnejših filmov, kar sem jih videla v letošnjem letu.«
– Catherine Deneuve
»Poleg učinkovitega poigravanja s kodi trilerja se film na novo izumlja v osupljivih transžanrskih piruetah /…/. Delo se giblje na hibridnem področju med trilerjem in minimalistično dramo ter prinaša trenutke izjemne lepote, kadar se Sorogoyen osredotoča na medsebojno naklonjenost francoskega para /…/. A to občutljivo ravnovesje porušijo zapleti, ki jih ne smemo razkriti; takrat vajeti zgodbe prevzame psihodrama v svoji najbolj eksplozivni različici. Film je morda videti bolje, če ga gledamo kot pridušeni triler in ne kot visoko dramo, a privlačnost Sorogoyenovega novega dela je brez dvoma v občutljivem ravnovesju med obema registroma.«
– Manu Yáñez, Fotogramas
»Zveri so psihološki triler, a tudi tiha drama. Francoski film, vendar tudi španski. Zgodba o maščevanju, ki hkrati govori o upanju. Kruta podeželska tragedija globoke in črne Španije, ki pa se ne odpove razsvetljenemu glasu pravičnega, zaželenega, pravilnega, naprednega … francoskega, recimo. To je film o moških, toda iz ženske perspektive. Je pa nekaj, kar ta film zagotovo ni: pastoralna elegija. Z drugimi besedami: v Zvereh je ravno toliko adrenalinskega Sorogoyena iz filma Que dios nos perdone kot tistega resnega in globokega iz drame Madre. /…/ Film veličastno naravo spremeni v prizorišče klasične tragedije s pridihom fordovskega vesterna, pri čemer vsako gesto prežame z intimno možnostjo odrešitve, ob tem pa ves čas ohranja napetost – dokler v točno določenem trenutku, ob zori, kot na sliki Casparja Davida Friedricha, ne umre kozji pastir. Osupljivo. Ne zamudite.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Rodrigo Sorogoyen, trenutno vodilni španski filmski ustvarjalec, prinaša zadušljivo delo. Spust v pekel v prelepem in surovem okolju. Srh vzbujajoč spopad moči v Galiciji, katerega podob ne boste zlahka pozabili. /…/ Režiser v tandemu z zvesto soscenaristko Isabel Peña vleče zgodbo kot nit na tesno naviti klobčič ter navdušuje z občutkom za vzdušje in suspenz. Naj bo nevarnost v prizoru resnična ali zgolj nekje v zraku, film gledalca očara in ga drži v stalni napetosti, vse dokler človeška narava ne razkrije najslabših instinktov, ki se skrivajo v senci soseščine.«
– Olivier Pélisson, Bande à part
»Sorogoyen, vzgojen na mleku ameriškega filma sedemdesetih let /…/, pripelje tlečo grozo do vrhunca v vznemirjujoči kader-sekvenci, postavljeni v bar, spominjajoč na saloon (čisti vestern: vse je tam, vključno s tujcem, ki je prišel porušit ustaljeni red). Predvsem pa film prežame z resnično človeško dimenzijo: telesa, poškodovana od dela, dokazi o ljubezni para, sosedova rojstnodnevna zabava … Vendar to še zdaleč niso edini aduti tega družbenega trilerja, ki brez opozorila prevzame Olgin zorni kot. Če bi morala med filmi, ki so jih letos prikazali v Cannesu, izbrati le peščico, bi bil pričujoči zagotovo eden izmed njih.«
– Sophie Grassin, L’Obs
»Eden najzanimivejših filmskih ustvarjalcev svoje generacije /…/ z živčno režijo ter surovo in mračno zgodbo ustvari napeto črno pravljico o ksenofobiji in razrednem boju /…/; film, ki je v enaki meri intimna družbena drama in ruralni triler.«
– Olivier Delcroix, Le Figaro
»Rodrigo Sorogoyen v svojem najnovejšem in sijajnem filmu znova naslika brezupen portret človeške eksistence s pomočjo filmskih in žanrskih kodov. Če je šlo prej za triler, detektivko in dramo /…/, se tokrat z vnetim poznavalstvom in silovitim slogom odloči za vestern. Zveri so namreč vestern na enak način, kot so to bili – v angleški različici žanra – veliki (in zelo nerazumljeni) Slamnati psi (Straw Dogs) Sama Peckinpaha ali zgodnejši, mojstrski Slab dan v Black Rocku (Bad Day at Black Rock) Johna Sturgesa.«
– Fausto Fernández, Fotogramas
»Solidarnost tako zamenja resentiment, ki »pozabljene« /…/ spreminja v pasivno-agresivne volivce ekstremne desnice. V teh dveh Francozih jim ni težko videti ošabne, »napoleonske« elite, ki se jim posmehuje – in ki jo je treba vandalizirati, sabotirati, poscati, zastrupiti, uničiti, zverinsko pokončati. Idilična galicijska razglednica mutira v Slamnate pse, le da tu vse napetosti prihajajo počasi. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Rodrigo Sorogoyen s svojim popolnim obvladovanjem vseh elementov filmskega jezika mojstrsko stopnjuje napetost in na polovici filma povsem spremeni perspektivo, kot prelomna celovečerca Avantura in Psiho iz leta 1960. V enaki meri, kot je to podeželska srhljivka ali kriminalka, je tudi študija značajev in intimna drama o moško-ženskih odnosih, o prišlekih in domorodcih, o ljubezni in sovraštvu, tudi o trku razredov oziroma kultur. Ljudje lahko živimo v istem času in prostoru, ampak hkrati v vzporednih svetovih.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija