zgodba
Vroče poletje 1970, Centralni zapor Livada. Keber, legenda med zaporniki, se z upravnikom dogovori za ogled košarkarske tekme med Jugoslavijo in ZDA. Finale svetovnega prvenstva v Ljubljani. Med ogledom tekme zaradi izzivanja paznika Keber vrže televizor v rešetke in začne se upor širših razsežnosti. Zaporniki osvojijo zapor, ustanovijo odbor, izberejo vodjo in postavijo šest zahtev, med katerimi je tudi Kebrova zahteva po ponovnem ogledu tekme, pa čeprav naši še enkrat igrajo z Američani. Pogajanja propadejo, vodji stopi oblast v glavo in zaporniki začnejo zapirati zapornike. Keber se vedno bolj spominja svoje ljubezni Leonce in potovanja v Izrael na Mrtvo morje, kjer je slišal zgodbo o Masadi, uporu Judov proti Rimljanom, ki se je končal s kolektivnim samomorom. Zaporniška zgodba vedno bolj spominja na judovski upor – tudi Keber namerava vztrajati do konca: prenos tekme ali popolno uničenje …
Osebna zgodba protagonista Kebra služi kot alegorija vsakršnega družbenega, človeškega nasilja, ki korenini v notranjem nezadovoljstvu človeka in njegovi izgubljenosti v svetu. Mikrokozmos zapora z ironijo in ščepcem črnega humorja reflektira brezobzirno prisvajanje moči v svetu včeraj in danes, v katerem ogroženi posameznik išče prostor pod soncem.
zanimivosti
Ustvarjalne moči so pri filmu Zvenenje v glavi združili: Andrej Košak, režiser Outsiderja, s 95.000 gledalci najbolj gledanega slovenskega filma osemdesetih in devetdesetih let ter prvega slovenskega in tudi jugoslovanskega filma, ki je bil prikazan v redni distribuciji v vseh državah bivše Jugoslavije po letu 1990; koscenarist Dejan Dukovski, avtor drame Sod smodnika (Bure baruta) in scenarija za istoimenski film v režiji Gorana Paskaljevića, ki je prejel številne nagrade za najboljši film, med drugim nagrado združenja kritikov FIPRESCI na Beneškem festivalu in evropskega oskarja – nagrado Felix, v kinematografih držav bivše Jugoslavije pa je z več kot 400.000 gledalci porušil vse rekorde; scenarij temelji na istoimenskem romanu Draga Jančarja, enega najbolj prevajanih slovenskih književnikov; film je posnel znani direktor fotografije Dušan Joksimovič, bolj znan po filmih Lepe vasi lepo gorijo (film ameriška revija Variety uvršča med 20 najboljših vojnih filmov vseh časov) in Rane; glasbo za film je napisal Sašo Lošič, vodja skupine Plavi orkestar; glavni vlogi pa sta odigrala Jernej Šugman, prvak drame SNG, in Ksenija Mišič, primadona SNG Drame v Mariboru ter nosilka glavnih ženskih vlog večinoma v režiji Tomaža Pandurja.
iz prve roke
»Zaporniki v filmu ustanovijo odbor, sprejmejo šest zahtev in določijo sojetnika, Alojza Mraka, za svojega vodjo. Ampak kot vemo, se vsaka avtoriteta hitro sprevrže v tiranijo in tako kot vsaka revolucija žre svoje otroke, zdaj zaporniki zapirajo svoje sojetnike. /…/ Za človeka, ki se znajde v zaporu, je verjetno najtežji trenutek tisto soočenje s samim seboj, iskanje in razmišljanje o lastnih napakah, zaradi katerih je pristal za rešetkami. Legendarna zgodba o judovski utrdbi je povezana z našo zgodbo, ker se zgodovina ponavlja v koncentričnih krogih. Vse se je nekoč že zgodilo in edina razlika, kot pravi Keber, je v tem, da ponovitev navadno deluje kot farsa. /…/ Film načenja vprašanje, ali nismo na koncu tega tisočletja tako na individualni kot na kolektivni ravni še vedno na začetku. V resnici se nismo naučili živeti in sobivati. Enako se tu hrepenenje po svobodi sprevrže v najhujšo tiranijo in ljubezen Leonce preraste v bolestno ljubosumje. Njena izdaja je enaka Mrakovi izdaji. Na koncu je namesto prave ljubezni in prave svobode samo posnetek tega, tako kot dobi Keber na koncu le posnetek tekme (in ne neposrednega prenosa). /…/
Kar se tiče režijskega pristopa lahko film opredelim kot zgodbo iz 70-ih let, povedano v stilu Martina Scorseseja iz 90-ih let, skozi optiko jugoslovanskega črnega vala s konca 60-ih let … Zaradi tega srečamo v filmu celoten arzenal ene filmske govorice: od počasnih posnetkov do stop-motiona, uporabe zooma, ročne kamere itd. Vse te metode so značilne za filme iz šestdesetih, predstavljajo vizualni pečat francoskega novega in jugoslovanskega črnega vala. /…/
Film o Kebru je film o junaku, ki hoče ustaviti čas in popraviti svoje napake. Ker pa časa ni mogoče ustaviti, ker mora vsak odplačati svoje dolgove in ker naša preteklost pogojuje našo prihodnost, ostajamo jetniki, ujetniki svojih lastnih dejanj in njihovih posledic.«
– Andrej Košak, režiser in koscenarist
portret režiserja
Andrej Košak (rojen leta 1965 v Ljubljani) študira filmsko in TV režijo na AGRFT. Njegov prvenec Outsider, posnet leta 1997, postane najbolj gledan slovenski film od leta 1976. Predvajan je bil v distribuciji po vseh državah bivše Jugoslavije, prikazan na več kot 30 festivalih po svetu, leta 1998 pa je bil tudi uradni slovenski kandidat za oskarja. Trenutno je v postprodukciji režiserjev tretji celovečerni film Stanje šoka.
kritike
»V Sloveniji lahko najdete kopico tipov, ki skušajo drug drugega impresionirati z rezultati in postavami starih jugoslovanskih reprezentanc – namesto sličic zamenjujejo postave. Nikoli jih ne podcenjujte – resno mislijo. To je več kot nostalgična manija. In več kot fetišizem – to je nova subkultura. Trainspotting po slovensko. By-pass Balkan-žura. In Zvenenje v glavi, sicer posneto po težkem, toda kinetičnem romanu Draga Jančarja, je hommage tej subkulturi, jasno, preveden v leto 1970, ko se je pilo rum s kokto, ko se je le pri Mercatorju dobilo vse in ko so se v istih križankah pojavljali Džo Maračić-Maki, Masada in angleške manekenke, bolje rečeno, preveden v Centralne zapore Livada, kjer se kurči vsa tedanja partijska opozicija, saj veste, tipični socrealistični disidenti – geji, ki imajo na vesti župnike, pedofili, sadistični homofobi, psihopati, sociopati in kakopak Keber (Jernej Šugman), “vietnamski veteran” (oh, ne sprašujte), falirani poštni ropar, outsider, ki mu je zvenelo v glavi, še preden je svoji bejbi, Ksenji Mišič, razbil glavo.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Zvenenje v glavi je po skoraj desetih letih prva filmska adaptacija literarnega dela /…/ Predvsem pa je to prvi slovenski pravi “zaporniški” film, povrhu še z dokaj natančno datiranim časom dogajanja – to je leto 1971, ko je jugoslovanska košarkarska reprezentanca na svetovnem prvenstvu v Ljubljani premagala ameriško in osvojila zlato kolajno. To je v filmu še kako pomemben dogodek, saj sproži upor v zaporu na Livadi. /…/ Ne toliko načrtni kot predvsem impulzivni pobudnik upora je zapornik Keber, ki ga njegov igralski interpret Jernej Šugman vidi kot modernega junaka (“nima cilja, hoče nemogoče …”). In medtem ko se ta izgubi v svojih osebnih spominih, prevzame vodilno vlogo v zaporniškem uporu nekdo, ki v njem sploh ni hotel sodelovati in je po besedah njegovega interpreta Radka Poliča prav to, kar pomeni njegovo ime – Mrak. Ali točneje, represija, in to hujša, kot je kdaj vladala v zaporu, v katero se pod njegovim vodstvom sprevrže upor.«
– Dnevnik
»Slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja 2002, morda malce preveč brutalen za nežne duše ameriške Akademije. Nasilen zaporniški film z ambicioznim politično-alegoričnim podtonom in bežnimi interludiji razmeroma mirnega ljubezenskega razmerja prinaša impozantno igro Jerneja Šugmana v vlogi Kebra. /…/ … gledalec najbrž potrebuje vsaj nekaj znanja iz jugoslovanske zgodovine, če želi ujeti nianse Košakovega scenarija (napisanega z Dejanom Dukovskim, po romanu Draga Jančarja). A nekateri vidiki so univerzalni: zdrs idealistične revolucije (»samouprave«) v despotsko barbarstvo je čista Živalska farma ali Wajdin Danton, številne aluzije na rimsko obleganje judovske trdnjave Masada pa podeljujejo Kebrovemu uporu junaški, zgodovinski kontekst (in pridih nečesa, kar je obsojeno na propad), ki se ga sam še predobro zaveda.«
– Neil Young, Jigsaw Lounge