zgodba
Iran, sodobnost. Skrben in miroljuben družinski oče vsako jutro zgodaj vstane in se odpravi na svoje delovno mesto v zapor … Mladenič se med obveznim služenjem vojaškega roka spopada s strašno dilemo … Vojak obišče dekle, da bi jo zaprosil za roko, a stvari ne gredo po načrtu … Zdravnik, živeč na odmaknjeni kmetiji, mora nečakinji, ki pride na obisk iz Nemčije, razkriti bolečo družinsko skrivnost …
iz prve roke
»Ko sem nekega dne prečkal cesto v Teheranu, sem zagledal enega svojih zasliševalcev, ki je ravno prihajal iz banke. Naenkrat me je preplavil čuden občutek. Moškemu sem skrivaj sledil. V desetih letih se je nekoliko postaral. Hotel sem ga fotografirati z mobilnim telefonom, hotel sem steči k njemu, se mu razkriti in mu jezno zakričati vsa svoja vprašanja. Ampak ko sem si ga bolje ogledal in nekaj časa z lastnimi očmi opazoval njegovo vedenje, nisem videl pošasti … Kako uspe avtokratskim oblastnikom ljudi spremeniti v navadna kolesca v svojem avtokratskem stroju? V avtoritativnih državah je edini namen zakona ohraniti državo, ne pa lajšati ali urejati odnosov med ljudmi. Iz takšne države prihajam tudi sam. Izhajajoč iz osebnih izkušenj sem želel pripovedovati zgodbe, ki bi postavljale vprašanja: Ali imamo kot odgovorni državljani izbiro, ko despoti od nas zahtevajo izpolnjevanje nečloveških ukazov? Do kakšne mere kot človeška bitja nosimo odgovornost za izvrševanje takšnih ukazov? In kako razdvojenost med ljubeznijo in moralno odgovornostjo vpliva na nas na čustveni ravni, kadar se soočamo z avtokratskim strojem? /…/ Mislim, da Zlo ne obstaja ne govori le o Iranu. Svojih filmov ne razumem nujno kot dejanj političnega upora, pa čeprav jih v tujini in doma morda tako dojemajo. Upor proti oblasti in nepokorščina sta temelj samospoštovanja vsakega človeka, to sta univerzalna pojma. V jedru mojega filma je človečnost, politična razsežnost je drugotnega pomena.«
– Mohammad Rasoulof
portret avtorja
Mohammad Rasoulof se je rodil leta 1972 v Širazu in študiral sociologijo v Teheranu. Čeprav v tujini žanje kritiško hvalo in osvaja številne nagrade, v Iranu ni bil nikoli predvajan nobeden od njegovih sedmih celovečercev. Rasoulofove težave z oblastmi so se začele, ko je posnel svoj drugi film, družbenopolitično alegorijo Železni otok (Jazireh ahani, 2005). Leta 2010 je bil z Jafarjem Panahijem aretiran med snemanjem skupnega projekta in obsojen na šest let zapora, vendar so ga po plačilu varščine kasneje izpustili. V sekciji Drugi pogled festivala v Cannesu so bili nagrajeni trije Rasoulofovi celovečerci: leta 2011 je nagrado za najboljšo režijo prejela drama Bé omid é didar, dve leti kasneje je mednarodno združenje filmskih kritikov FIPRESCI nagradilo film Dast-neveshtehaa nemisoosand, leta 2017 pa je glavno nagrado sekcije prejel Rasoulofov šesti celovečerec Lerd, drama o korupciji v iranski družbi. Po vrnitvi iz tujine so oblasti režiserju zaplenile potni list in mu prepovedale snemanje filmov, kasneje pa so ga zaradi »ogrožanja državne varnosti« in »širjenja protirežimske propagande« obsodile še na leto dni zaporne kazni. Leta 2020 je Rasoulof skrivaj posnel film Zlo ne obstaja in zanj prejel zlatega medveda na Berlinalu. Ker se zaradi prepovedi izhoda iz države podelitve ni mogel udeležiti, je nagrado v režiserjevem imenu sprejela njegova hči, ki je kot igralka sicer sodelovala pri zadnji epizodi filma.
kritike
»Režiser Mohammad Rasoulof je posnel omnibus štirih zgodb, ki se ukvarjajo s smrtno kaznijo; z banalnostjo birokratskega zla, odgovornostjo izvedbe, posledicami odločitve, da je (kot vojak obveznik) ne izvedeš, in učinki političnega preganjanja na osebno življenje, ljubezenske in družinske odnose. Zgodbe v okvirih zahodne filozofije ne pomenijo novosti, a vendarle so miselno in emocionalno tako prečiščene, zadevajo v tako živo točko, da močno nagovorijo. Kamera, fotografija in zvok prikažejo bogato raznolikost iranskega življenja in pokrajine. Po ogledu sem se spraševal, kaj je takšnega v pristopu iranskih režiserjev, da jim uspe skrajno travmatične teme prikazati na človeški in skoraj terapevtski način /…/.«
– Muanis Sinanović, Kriterij
»Že vse od Kratkega filma o ubijanju nismo bili priča tako vznemirljivi obsodbi smrtne kazni; to je bes vzbujajoč, pretresljiv in trajen spomenik zatiranim.«
– Ed Frankl, The Film Stage
»Rasoulofov slog tematiko navdahne z občutkom za poezijo in moralnim preizpraševanjem, ki v spomin prikliče starodavno perzijsko književno tradicijo.«
– Kathleen Sachs, Chicago Reader
»Film Zlo ne obstaja ves čas košček za koščkom raziskuje eno samo vseprisotno dilemo: slediti ukazom ali pobegniti? Upreti se oblasti ali se ukloniti njeni moči? Rasoulof ne ponudi natančnih odgovorov, je pa izvrsten v postavljanju vprašanj iz različnih zanimivih zornih kotov /…/. Film naslika grozo življenja v svetu, kjer vsaka odločitev prinese nova vprašanja, vzbuja pa tudi slutnjo, da obet srečnega konca morda prinaša največje tveganje.«
– Eric Kohn, IndieWire
»Mohammad Rasoulof je izvrsten pripovedovalec: spreminja tempo, niza nepričakovane zasuke in je ves čas blizu svojim likom.«
– Andreas Scheiner, Neue Zürcher Zeitung
»Rasoulofov film ima poleg pripovedne tudi moralno vrednost: prežema ga brezpogojna ljubezen do vseh likov – tako žrtev kot storilcev, tako krvnikov kot dezerterjev. Ta človečnost daje zgodbi globino tudi na tistih mestih, ki bi pri kakšnem drugem filmu morda delovala zgolj kot nepotrebni ovinki.«
– Andreas Kilb, Frankfurter Allgemeine Zeitung
»Spomenik disidentstvu. /…/ Filmski ustvarjalec, ki je bil v svoji domovini obsojen, je posnel mojstrovino o državljanski nepokorščini v diktaturi.«
– Daniel Kothenschult, Frankfurter Rundschau
»Film Zlo ne obstaja, popolna antireklama za smrtno kazen in dobitnik berlinskega zlatega medveda, je moralka o banalnosti zla. In zlu banalnosti. In vsakdanjem – družinskem, če hočete – življenju zla. To je odlična vivisekcija politike cinizma in sebičnosti – podobno kot nekoč Leonejevi vesterni. Blondie (Clint Eastwood) je v Dobrem, grdem, hudobnem famozno rekel: »Na tem svetu sta dve vrsti ljudi – tisti z nabitimi pištolami in oni, ki kopljejo.« Če bi zašel v tale film, pa bi dahnil: »Na tem svetu sta dve vrsti ljudi – tisti, ki ubijajo, in oni, ki ne ubijajo.« Tistih, ki ubijajo, je precej več. Zato je tudi toliko »moralnih« argumentov za »težke« in »nemogoče« odločitve, za kolaboriranje. Film je posnel Mohammad Rasoulof, ki ga je iranski režim zaprl in teroriziral – in ko se je vrnil iz ječe, je svojega zasliševalca in mučitelja zagledal na banki. Kot da se ni nič zgodilo. Je skočil nanj? Ne. Je kriknil: Pošast! Ne. Posnel je film. In nikar ne mislite, da Heshmat en passantne zavije tudi v banko.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina