zgodba
Takumi in njegova osemletna hčerka Hana prebivata v majhni vasi sredi gozdov. Tako kot generacije pred njima živita skromno življenje v skladu z ritmi in zakoni narave. Ko v vas nekega dne prispejo predstavniki tokijskega podjetja, da bi predstavili načrte za gradnjo glampinškega naselja, prebivalcem hitro postane jasno, da utegne projekt ogroziti krhko ekološko ravnovesje in za vedno spremeniti njihov harmonični način življenja …
iz prve roke
»Pri projektu sem imel sijajno priložnost znova sodelovati s skladateljico filma Drive My Car Eiko Ishibashi. Vse se je začelo, ko me je prosila, če bi lahko ustvaril vizualno spremljavo za njen nastop v živo. /…/ Po končanem snemanju sem imel občutek, da mi je uspelo ujeti interakcije ljudi v naravi, in odločil sem se narediti samostojen celovečerec. /…/ Mislim, da lahko pričujoči film najbolje razumemo, če ga gledamo, kot bi poslušali glasbo. V bistvu gre za like, ki se gibljejo skozi naravo. Gledalec bo najbolj užival, če preprosto opazuje njihovo gibanje. /…/ Besede [iz naslova] so mi spontano prišle na misel, ko sem med raziskovanjem lokacij opazoval pokrajino in razmišljal o naravi. Ko gledaš naravo, imaš občutek, da zlo ne obstaja. Vendar to še ne pomeni, da gre za sporočilo filma. /…/ Naslov si je najbolje razlagati tako, kot bi šlo za naslov skladbe. Kot vemo, naslovi glasbenih del niso nujno povezani s kakršnim koli pomenom, ki naj bi ga imela glasba. /…/ Še vedno mi ni povsem jasno, kaj ta film pravzaprav je, vendar mi je resnično v veliko veselje. Nikoli se ga ne naveličam gledati. Med montažo sem si ga ogledal že kakšnih stokrat, a vsakič znova zadovolji moje oči in moja ušesa. Resnično upam, da bodo tudi gledalci zapustili kino s takšnimi občutki.«
– Ryusuke Hamaguchi
portret avtorja
Japonski režiser Ryusuke Hamaguchi se je rodil leta 1978 in diplomiral na Umetniški univerzi v Tokiu. Mednarodno se je uveljavil leta 2015, ko je njegova epska melodrama Happi Awa v Locarnu osvojila posebno omembo za scenarij in nagrado za najboljšo igralko. S skrivnostno romanco Asako I & II (Netemo sametemo) se je tri leta kasneje uvrstil v uradni program festivala v Cannesu. Triptih O naključju in domišljiji (Guzen to sozo) je režiserju prinesel srebrnega medveda na Berlinalu, film Drive My Car (Doraibu mai ka) pa nagrado za najboljši scenarij v Cannesu in oskarja za najboljši mednarodni celovečerec. Obe deli smo si lahko ogledali tudi na rednem sporedu Kinodvora.
kritike
»Kdor si želi še več Hamaguchijevih filmov ali pa ga preprosto zanima, kako nonšalantno se nadarjeni režiser spoprijema s težo pričakovanj po oskarju za najboljši mednarodni celovečerec, naj se postavi v vrsto za filmsko poslastico Zlo ne obstaja. /…/ Prevzemajoč film tihe moči.«
– Lee Marshall, Screen Daily
»Izvor filma je pomemben. Lahko gre za sanje, vizijo, a včasih se izvorna zamisel pokaže šele na platnu. Vidimo lahko, kakšna je bila na začetku, vidimo proces, ki jo je preoblikoval, vidimo vse, kar bi lahko bila in kar še bo. To so filmi, ki se spreminjajo vsakič, ko sedimo pred njimi, ki se širijo in zarežejo v srce, a vedno na drugačen način. Zlo ne obstaja je eden takšnih. Zaradi svoje skrivnostnosti, svoje jasnosti, svojih tišin /…/ in notranje glasbe, ki ga oblikuje. To je organski, skorajda biološki film, ki se ne more podrejati hladni geometriji abstrakcije. Telesen, vznemirljiv film, s čudno, skoraj hipnotično notranjo vibracijo. /…/ Režiserju uspe povedati zgodbo, ki govori o soočenju, pa tudi o izgubi, spoznavanju drugega, osamljenosti, ljubezni, naravi, ranjenem jelenu, čisti vodi in soba rezancih. /…/ Nepozaben film. /…/ Nova, radikalna izkušnja. /…/ Film, ki ves čas spreminja, izpopolnjuje in širi. Neizčrpen.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Kako čudno, nepredvidljivo delo je po svojem navdušeno sprejetem mednarodnem odkritju Drive My Car posnel Ryusuke Hamaguchi! Zlo ne obstaja morda res ne premore simfonične ekspanzivnosti predhodnika, a ta bolj zgoščena, počasi tleča drama gradi lastne hipnotične, spremenljive ritme, skupaj s tihim vzdušjem groze, ki se priplazi ravno takrat, ko imamo občutek, da se ljudje na obeh straneh konflikta trudijo najti skupni jezik. /…/ Če je nad filmom Drive My Car elegantno lebdela senca Čehova, bi za novo delo japonskega scenarista in režiserja skorajda lahko rekli, da je v sorodu z Ibsenom: napetosti ob morebitnem onesnaženju vodnega vira in burni odzivi na mestnem sestanku včasih spomnijo na Sovražnika ljudstva. /…/ Zlo ne obstaja je delo zrelega in izjemno nadarjenega režiserja, ki se ne boji tvegati.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Zlo ne obstaja /…/ priča o filmskem ustvarjalcu, ki je pripravljen postaviti na glavo lastne ideje ter tvegati, ko bi najmanj pričakovali.«
– Nicolas Rapold, Sight and Sound
»Karkoli že se v njem dogaja, Zlo ne obstaja je občudovanja vredno svojeglav film ter resnično begajoč na najbolj neobičajen način.«
– Vadim Rizov, Filmmaker Magazine
»Čudovita ekološka pravljica z mitskim finalom.«
– Phil de Semlyen, Time Out
»Trg ljudi spreminja v hladne, brezobzirne, zajedavske pošasti, uničevalce skupnosti, konkvistadorske odkritelje »neznanih« svetov, novih turističnih destinacij. Na zboru vaščanov, ki odloča o usodi projekta, je gneča, a ko se oglašajo domačini, ki nočejo turistov (prišlekov, tujcev, tujkov), saj se bojijo vse tiste »svinjarije « (voda vedno teče dol!), se oglašajo interesi. Tudi domačini imajo svojo ekonomijo. Skrbi jih, da jo bo glamping pohodil. Takumija, ki najbolj nasprotuje glampingu, skušata podjetnika »kupiti« – postanite naš svetovalec! Kapitalizem vsako kritiko stali – in vsak odpor preprosto kooptira. »Kam bodo šli jeleni?« Nekam drugam, slišimo. Zakaj ne gre raje kapital nekam drugam? Zlo ne obstaja je film, ki sprašuje: kdo je večje zlo – ta, ki hoče monetizirati naravo, ali ta, ki narave noče deliti z drugimi? ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Celovečerec Zlo ne obstaja je zanimiv filmski organizem, ki se začne kot videoinstalacija – z dolgo vožnjo kamere, usmerjene v krošnje zimskega gozda. Nadaljuje se kot observacijska drama, ki z razdalje opazuje vsakdanje življenje krajanov in njihovo mirno bivanje, povezano z naravo. V dramo pridejo elementi Čehova s konfliktom od zunaj, hkrati pa spoznamo tudi antagoniste, predvsem skozi dolge dialoške pasuse, kakršne poznamo že iz avtorjevega prejšnjega filma Drive My Car, velikega zmagovalca festivala v Cannesu leta 2021. In nazadnje, preobrat v ekološki horror ali pretresljivo zagonetko, ki nas vrne k naslovu filma in odpre več vprašanj kot ponudi odgovorov./…/ Konec gledalcu spodmakne tla izpod nog in razpre delo v smer različnih interpretacijskih možnosti. Predvsem se zdi, da nas hoče s šokantno kodo zbuditi – težko bi namreč rekli, da ne obstaja družbeni, lahko bi rekli celo malomeščanski konsenz okrog enačb narava = dobra in kapitalizem = slab. Pa so stvari res tako preproste? Je narava res dobra ali slaba sama po sebi? Smo ljudje del nje ali zunaj nje?«
– Gorazd Trušnovec, RA Slovenija
»Zlo ne obstaja, sprva predviden kot avdiovizualna meditacija o naravi, se postopoma razveja v večplastno ekološko parabolo, ki kmalu skozi močne metafore in nepričakovane preobrate pod vprašaj postavi tudi sam naslov. Mar zlo res ne obstaja? Spokojnost okolice sprva komaj opazno pretresajo abruptni rezi glasbe in montaže, ki melanholičen optimizem gozdnega prostora subtilno odpirajo prisotnosti nečesa hladnega in zloveščega. Kamera ponekod že skoraj moteče drvi ter, pripeta na zadnji del avtomobila, v kader tresoče ujema asfaltirano, pozidano, človeku prilagojeno okolico; kot da bi nas na podzavestni ravni vseskozi poskušala opominjati na nesinhronost, prepad med naravo in človekom. A šele odprt in nedefiniran konec nas dokončno prisili k razmisleku: kdo tukaj pravzaprav predstavlja zlo? Narava je neizprosna in kruta, a zdi se, da se zlo pojavi šele, ko vanjo poseže človek. Hamaguči zaključni prizor v montaži razreže do točke, da se vsakršna jasna interpretacija izmuzne pogledu; pogoltne jo megla, ki se razlije čez travnik in gledalca pusti v nejeveri. Je morda največje zlo prav človek človeku, naravi, samemu sebi?«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik
»Kvaliteta Zla je torej ta, da nam Hamaguči jasno da videti napetost med intimno in družbeno vlogo, predvsem pa to, kako vloga v družbeni strukturi za dosego svojih ciljev uporablja ravno intimno dimenzijo in kako ravno intimna dimenzija nikdar ne more biti ločena od umeščenosti v interesno strukturo nosilcev te intime. Kako – če stvar še bolj radikaliziramo – avtonomija intimnega ni mogoča brez družbene avtonomije, kako struktura kapitala parazitira ravno na intimni dimenziji in torej onemogoča povezanost med posamezniki. Zlo ne obstaja je v tem smislu odličen portret posrednikov kapitala, ki sami niso lastniki kapitala, vendar aktivno delujejo za uresničevanje njegovih interesov.«
– Robert Kuret, Delo