Mala prodajalka sonca La petite vendeuse de soleil
1999, 45 min
Deklica Sili živi s slepo babico na ulicah Dakarja. Čeprav lahko hodi le s pomočjo svojih živo rdečih bergel, je odločena, da si poišče delo. Postala bo ulična prodajalka časopisov in svoj svet spremenila na bolje. Ker, kar zmorejo fantje, zmorejo tudi dekleta!
Frank Le franc
1994, 46 min
Marigo je zasanjani glasbenik brez prebite pare. Hišni lastnici dolguje že lepo število najemnin, zato mu ta zapleni njegov ljubljeni inštrument, kongomo. Ne preostane mu drugega, kot da kupi loterijsko srečko in sanja o boljšem jutri. Da bi bila srečka na varnem, jo prilepi na vrata. Sreča se Marigoju res nasmehne! Toda kako naj zdaj srečko odlepi z vhodnih vrat?
Ob ogledu prvih dveh delov nikoli dokončane trilogije Zgodbe malih ljudi humanističnega poeta Djibrila Diopa Mambétyja se bomo pogovarjali s pisateljico in prevajalko Gabrielo Babnik Outtara, ki jo profesionalne in družinske vezi neločljivo povezujejo z Zahodno Afriko.
iz prve roke
“Film je čarovnija v službi sanj.”
– Djibril Diop Mambéty
“Zanimajo me ljudje z obrobja družbe, saj verjamem, da ti za evolucijo skupnosti naredijo daleč več kot konformisti. Marginalizirani ljudje privedejo skupnost v stik s širšim svetim. /…/ Ne želim biti za vselej pesimističen. Zato sem izbrskal zgodbe o ljudeh, posameznikih, ki so zmožni prekositi denar. Pomislite na Frank. Junaku tega filma se skoraj zmeša zaradi loterijske srečke, toda uspe obdržati glavo, ker zna sanjati. V Mali prodajalki sonca si junakinja ne želi nič drugega kot prodajati časopise, toda denar spodkoplje njene načrte. Pojavi se bogataš in časopis, ki bi moral stati 5 frankov, kupi za 500. S tem ustvari težavo, toda deklica jo premaga, ker sanja o boljši prihodnosti.”
– Djibril Diop Mambéty, Transition
kritike
” /…/ Mala prodajalka sonca prekipeva od življenja, se dotakne gledalca z radodarno ljubeznijo, izkaže ljubečo naklonjenost slepim, paraplegikom in tako ali drugače hendikepiranim ljudem. Še alkoholike in pokvarjene policaje upodablja s sočutjem. V zadnji ustvarjalni gesti svojega življenja Mambéty znova potrdi dominantne poteze senegalskega filma 90. let in preplete prevladujoči tematiki svojih filmov: usodo mestnih otrok, ki živijo na ulici, in pomen glasbenih doživetij vseh vrst.”
– Sada Niang, African Studies Review
“Ni besed, ki bi lahko opisale novost njegovega filmskega sloga, tega, kako mojstrsko in ekonomično je prevedel v podobe in zvoke svojo globoko tankočutnost, svojo nežno vizijo ‘malih ljudi’, svoj jedek kritični pogled na ustaljeni red in s tesnobo prežeto težnjo po razumevanju sveta. /…/ Za Mambétyja so zadnje pribežališče ‘poštenega’ človeka pred obličjem moči denarja posmeh, sanje in vedrina. V ekonomskem redu, ki ne spoštuje ne človeka ne okolja, privid zmagovalne srečke v filmu Frank (1995) ne more biti nič drugega kot izkrivljena tirnica k nečemu drugemu, nečemu, kar nazadnje odplakne morje.”
– Olivier Barlet, Africultures
V sodelovanju s Francoskim inštitutom v Sloveniji.