zgodba
Sredi kostanjevih gozdov na jugoslovansko-italijanski meji živi skopuški mizar in bolestno prešteva svoje novce. Na drugi strani reke se zadnja kostanjarka Marta pripravlja, da bo za vedno zapustila nesrečne doline in našla novo, boljše življenje onkraj oceana.
Zgodbe iz kostanjevih gozdov so sanjska parabola o »življenju in smrti v pozabljenih, zapuščenih krajih«. Celovečerni prvenec mladega slovenskega režiserja je z zadnjega Festivala slovenskega filma odnesel rekordnih enajst vesen, med njimi kipca za najboljši celovečerec in najboljšo režijo ter nagrado občinstva.
iz prve roke
»Na filmski trak smo skušali prenesti duh Benečije, tega posebnega prostora, ki so ga skozi stoletja oblikovale politične napetosti in revščina, pa tudi izseljevanje prebivalstva. Želeli smo, da bi prostor zaživel kot glavni junak filma – skozi atmosfero večinoma zapuščenih vasi, skozi arhitekturo in predmete, skozi privide in prisluhe, ki so ostali za njihovimi nekdanjimi prebivalci, ter, najpomembnejše, skozi naravo – v obliki, ki je neločljivo povezana s tem prostorom: kot pravljica, ki jo prebereš pred nočjo.«
– Gregor Božič
portret avtorja
Gregor Božič je bil rojen leta 1984 v Šempetru pri Novi Gorici. Diplomiral je iz filmske in TV režije na AGRFT, nato pa zaključil še podiplomski študij filmske režije na DFFD v Berlinu. Njegov diplomski film Hej, tovariši je prejel več mednarodnih nagrad, kratkometražec Šuolni iz Trsta pa je na Festivalu slovenskega filma leta 2014 osvojil vesno za najboljši študijski film. Kot direktor fotografije redno sodeluje z Matjažem Ivanišinom (Playing Men, 2017 in Oroslan, 2019). Med letoma 2008 in 2014 je izvedel obsežno terensko pomološko raziskavo o starih sortah na Goriškem ter uredil dve monografski publikaciji Sadje sonca in Stare sadne sorte na Goriškem.
kritike
»Strast do pomologije je režiserja Gregorja Božiča spodbudila k zbiranju zgodb kmetov, živečih vzdolž meje, kjer so nekoč rasli kostanji. Režiser s pomočjo prelepih, življenja polnih 35-milimetrskih posnetkov in eterične tereminske glasbe ujame poetično minljivost njihovega veselja, njihove žalosti in izgube. Ta čudoviti prvenec je ganljiv poklon pozabljeni deželi in njenim razseljenim ljudem.«
– Dorota Lech, glavna programska selektorica sekcije Odkritja Mednarodnega filmskega festivala v Torontu
»Dih jemajoča filmska pesem o stotinah ljudi, ki so po smrti ali odhodu bližnjih ostali ujeti v brezčasnost gozda; žrtve lakote, vojne, izolacije in osamljenosti.«
– Carlota Moseguí, Cineuropa
»Osupljiva filmska stvaritev z izjemno vizualno komponento in zaokroženostjo, ki v svojih številnih kvalitetah močno presega običajni okvir nacionalne kinematografije. Vsi elementi filmskega jezika v tej dodelani mojstrovini so uporabljeni premišljeno in subtilno, kar gledalcu omogoči izjemno emotivno in estetsko doživetje. Prepričani smo, da je ta film znanilec pomembne prelomnice za slovensko kinematografijo.«
– utemeljitev vesne za najboljši celovečerni film
»Redki filmi so tako precizni, premišljeni in poglobljeni ter v takšnem soglasju vseh kreativnih elementov, kot so Zgodbe iz kostanjevih gozdov, celovečerni prvenec Gregorja Božiča. S samosvojo poetiko in izvirnimi rešitvami mu uspe, da nas s filmskimi izraznimi sredstvi presenetljive avtorske in obrtne zrelosti popelje na čarobno popotovanje v svet kostanjevih gozdov.«
– utemeljitev vesne za najboljšo režijo
»V interpretaciji Maria, ‘ta škrtega mizarja’, je Massimo De Francovich uspel v enem zamahu skozi maestralno igralsko kreacijo pričarati celotno paleto različnih emocij in bogastvo notranjega sveta, ki se skriva za obrazom, otrdelim od teže življenjskih preizkušenj. Skozi dostojanstvo, toplino in plemenitost, ki jo nosi njegov lik, nam je približal pretresljivo usodo neke skupnosti.«
– utemeljitev vesne za najboljšo glavno moško vlogo
»Božičeve Zgodbe, ki jih je navdihnila Levinova igra Rekvijem (ki so jo navdihnile tri zgodbe Antona P. Čehova), subtilno in nevsiljivo apostrofirajo nekatere akutne probleme naših brezsrčnih časov, ne lemigracije, temveč tudi gibanje #MeToo /…/, zdravstveno reformo (kakovostno zdravstvo “ni za ljudi, kot sva midva, morda čez 100 let, ko se bodo stvari normalizirale, morda tedaj, zdaj pa ne,” pravi zdravnik) in socialno pustošenje neprofitabilnih, neperspektivnih, nekonkurenčnih krajev, ne da bi nehale biti to, kar so –benečijska verzija Malickovih Božanskih dnevov, le da »zlato uro« Néstorja Almendrosa zamenja mehka fotografija Ferrana Paredesa Rubia, filharmonijo Ennia Morriconeja pa theremin Hekle Magnúsdóttir. Za Zgodbe, kontemplativno ghost story, Božičev prvenec, velja to, kar velja za Ivanišinov Oroslan (pri katerem je bil direktor fotografije Božič): kraji, na katere nihče več neračuna, kraji brez prihodnosti, nevidni kraji, so neverjetno kinetični in še kako razpoloženi za film. In ja, Zgodbe bi lahko vrteli na double-billu z Oroslanom: oba filma se dogajata v slovenskih krajih, ki jih slovenski filmi še niso odkrili.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina