zgodba
Japonska ob koncu 19. stoletja. Kikunosuke, posvojeni sin legendarnega igralca kabukija, se skuša uveljaviti z igranjem ženskih vlog. Toda vse bolj postaja jasno, da je na odru le po zaslugi svojega uglednega očeta. Edina oseba, ki resnično verjame v njegov talent ter ga spodbuja, naj izpopolni svojo umetnost, je družinska služabnica Otoku …
kritike
»Mizoguchijevo zavračanje bližnjih posnetkov še nikoli prej ali pozneje (morda z izjemo filma Genroku chushingura) ni imelo tako zgovornega učinka; tema ženskega žrtvovanja, ki zaznamuje večino njegovih največjih del, tu dobi poseben pomen in kompleksnost.«
– Jonathan Rosenbaum, The Chicago Reader
»Film na prvi pogled govori o požrtvovalnosti in neizpolnjeni ljubezni, na globlji ravni pa s pomočjo zapleta zgolj poveličuje zmago ženske, ki brani svoje človeško dostojanstvo. /…/ Je bil Mizoguchi bolj naklonjen moškim? Vsekakor se zdi do njih bolj prizanesljiv. Toda ob vsej navidezni sreči so v resnici kaznovani in v svojem zadovoljstvu delujejo skorajda idiotsko; po drugi strani pa se zdi, da ženske izžarevajo naravno dobroto.«
– Tadao Sato
»Melodrama /…/, združena z najbolj prefinjenimi filmskimi sredstvi; sentimentalnost, oplemenitena s preciznostjo.«
– Donald Richie
»Presunljiv pogled v neusmiljeni snobizem sveta kabukija.«
– Audie Bock
»Mizoguchi je za prikaz velike čustvene bolečine namesto bližnjih posnetkov v hollywoodskem slogu raje izbral nasprotni pristop, se oddaljil in prizor upodobil z dolgimi posnetki. Toda japonski režiser, rojen istega leta kot Brecht, s to distanco ni skušal ustvariti prostora za hladno kritiko; zagotoviti je želel močno čustveno izkušnjo.«
– Yomota Inuhiko
»Mizoguchijeva genialnost je v premišljenem in briljantnem načinu, kako se /…/ prilagaja dogajanju pred seboj, svojo senzibilnost pa pri tem ohranja nedotaknjeno. Podoben je igralcu – pravzaprav plesalcu – kabukija, ki v nepozabnih trenutkih počasi zavzema prefinjeno ekspresivno držo, jo vešče zadrži in nazadnje sprosti: ta drža se imenuje mie. Zgodba o pozni krizantemi, hkrati vzvišena in polna življenja, bolj kakor spomenik pred nami stoji kot mie.«
– Dudley Andrew, Criterion
»/…/ čuden, čudovit spoj moralne razprave in estetske rigoroznosti.«
– Darrell William Davis
»Mojstrovina v najbolj dobesednem pomenu besede – dokaz, da lahko Mizoguchija postavimo ob bok najboljšim režiserjem v zgodovini filma. Zgodba o pozni krizantemi je nekakšen filmski manifest; prikaz dolgega vajeništva, težkih preizkušenj, grenke tekmovalnosti in osebnih stisk, ki pripeljejo do umetniškega preboja.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Še noben film ni s toliko pronicljivosti, patosa in črnega humorja prikazal predane žene, ki ponotranji možev ustvarjalni potencial.«
– Michael Sragow, Film Comment
»Film, ki prekipeva od strasti, je prava najdba: strl vam bo srce.«
– Don Macpherson, Time Out
»Film ostane v spominu kot niz dolgih posnetkov v splošnem planu /…/, ki se razvijajo s hitrostjo življenja. Njegove odmeve lahko najdemo tako v novi tajvanski kinematografiji kot drugod, a označiti ga za ‘predhodnika’ česar koli bi bilo reduktivno; Zgodba o zadnji krizantemi preprosto – je.«
– Nick Pinkerton, Sight and Sound
»Mizoguchijeva umetnost je izraz vztrajnosti in nenehnega protesta proti neusmiljenemu zatiranju. V tem smislu ima veliko skupnega s tradicionalnimi japonskimi pripovednimi žanri kot noh in naniwa-bushi, ki sta silovito represijo in trpljenje formalizirala v umetnost. Toda te formule niso mogle ujeti življenjske energije posameznikov; Mizoguchi jo uspe izraziti z upodobitvijo ljudi, ki se postavijo po robu zatiranju, bodisi družbenemu bodisi spolnemu. Mizoguchijeva umetnost je v preoblikovanju težkih zunanjih razmer v neuklonljivega notranjega duha. Bil je eden izmed umetnikov, ki so s poudarjanjem posameznikove volje to tradicijo uspeli modernizirati od znotraj.«
– Tadao Sato