Telo mlade in plašne Marie (Annie Girardot) je povsem poraslo z dlakami. Pred svetom se skriva v neapeljskem samostanu, kjer jo nekega dne odkrije z vsemi žavbami namazani in podjetni Antonio (Ugo Tognazzi). Zapelje jo z obljubami o življenju onkraj samostanskih zidov, se z njo poroči, nato pa jo postavi na ogled kot cirkuško spako. Toda ljubezen včasih vzklije v najbolj nepričakovanih okoliščinah.
Tragikomična satira in ena najbolj čudaških ljubezenskih zgodb na filmu, z Annie Girardot in Ugom Tognazzijem v glavnih vlogah, nosi pečat svojega avtorja: nadrealistični humanizem in globoko sočutni nihilizem Marca Ferrerija, mojstra provokatorja, anarhičnega nekonformista in vizionarskega genija. Producent Carlo Ponti je v dejanju samocenzure filmu odrezal zaključno sekvenco, na zahtevo koproducenta pa so morali posneti še povsem nov konec za francoski trg. Na festivalu si bomo kajpak ogledali režiserjevo izvorno in integralno verzijo.
»Eden Ferrerijevih najzgodnejših in najbolj priljubljenih filmov /…/. Hkrati huronsko smešno in groteskno, predvsem pa neobrzdano satiro Ženska opica zaznamujeta brezsramni humor in anarhična energija Ferrerijevih najboljših del.«
– Film Society of Lincoln Center
»Producenti so kasneje izrezali zaključni prizor, kar moram obžalovati. V tem specifičnem primeru zato, ker je šlo za logičen in – v njegovi krutosti – razsvetljujoč zaključek; toda hkrati na splošno, ker mora biti sleherno umetniško delo predstavljeno v svoji neokrnjeni podobi.«
– Alberto Moravia, L’Espresso (9. 2. 1964)
»V Cannesu so žvižgali in tulili, ker Francozom ni bila po godu dlakava Annie Girardot. Zdelo se jim je neokusno. /…/ Ko je film prišel ven, so rekli, da je slabo narejen. Kaj to pomeni – da je slabo narejen? Gre za dramo? Gre za komedijo? Pojma nimam! Ne delam razlik med žanri: smeješ se, ko se pač smeješ.«
– Marco Ferreri