zgodba
Horacija je zadnjih trideset let prebila v zaporu, po krivem obsojena umora. Ko se ena izmed njenih sojetnic zlomi in prizna, da je po naročilu Horacijinega bivšega fanta zločin izvršila ona, se mila in dobrosrčna Horacija nenadoma znajde na prostosti. Med iskanjem izgubljene družine na novo odkriva svojo deželo, razkosano med peščico bogatih in množico obubožanih ter preplavljeno s korupcijo in nasilnimi ugrabitvami. Medtem ko se svet okrog nje vse bolj krha, se tudi njeno velikodušno srce bori z naraščajočo slo po maščevanju.
Lav Diaz v intenzivni, z beneškim zlatim levom ovenčani črno-beli meditaciji na temo maščevanja in odpuščanja poda klinično anamnezo sodobne filipinske družbe skozi oči po krivem obsojene ženske.
iz prve roke
»Kaj nas dela ljudi?
Navdih za film sem našel v Tolstojevi kratki zgodbi Bog vidi resnico, vendar je ne odkrije takoj. Prebral sem jo že dolgo tega in spominjam se le glavne poante. Potek zgodbe in imena likov mi niso ostali v spominu, vem pa, da me je močno pretresla ugotovitev, da nihče od nas v resnici ne razume življenja. V resnici ne vemo. To je ena glavnih resnic človeške eksistence. Nekateri smo vsaj zmožni začutiti kontinuum – da imajo lahko stvari, ki jih delamo, posledice. Pogosteje pa podležemo in se vdamo nepredvidljivosti življenja. /…/ To je zgodba o umoru in odpuščanju. Zelo duhovna zgodba, čeprav se ne ukvarja z bogom, ampak s človekom, ki zelo trpi, pa vendarle še vedno želi narediti nekaj dobrega za človeštvo. Lik Horacije zavzame nekakšno budistično perspektivo. /…/ Ta zgodba mi je všeč, ker na drugačen način dialektično prevprašuje eksistenco: da bi ugledali luč, moramo trpeti. To je zelo človeško: odpuščanje prihaja na krilih trpljenja. Ljudem moramo odpustiti, ne glede na vse.«
– Lav Diaz
portret avtorja
Lav Diaz (rojen leta 1958 na Filipinih) je režiser, pesnik in glasbenik. Študiral je na filmskem inštitutu Mowelfund v Quezon Cityju. Preden je začel snemati filme, je pisal za glasbene revije in se ukvarjal s fotografijo. V svetu je poznan zlasti po maratonski dolžini svojih filmov – najdaljši izmed njegovih dvanajstih celovečercev, Ebolusyon ng isang pamilyang Pilipino (2004), traja skoraj enajst ur, režiserjev prodor v mednarodno zavest pa se je začel s peturnim filmom Batang West Side (2002), ki smo ga videli tudi na sporedu Kinodvora. Njegovih filmov ne določa čas, ampak prostor in narava. Pripovedujejo o družbenih in političnih bojih njegove domovine. Z njimi si je prislužil občudovanje festivalskih krogov ter sloves enega najbolj radikalnih, izvirnih, nadarjenih in iskrenih filmskih ustvarjalcev današnjega časa. Slovensko občinstvo je imelo že kar nekaj priložnosti za srečanja z Diazom – na festivalu Kino Otok so bili prikazani njegovi filmi Jezus revolucionar (Hesus rebolusyonaryo, 2002), Jeremija (Heremias, 2006) in Stoletje rojevanja (Siglo ng pagluluwal, 2011), na festivalu LIFFe Smrt v provinci Engkanto (Kagadanan sa banwaan mga Engkanto, 2007), na sporedu Kinodvora pa tudi film Melanholija (Melancholia, 2008). Diazov pomen prepoznavajo tudi festivali A kategorije; film Norte, hangganan ng kasaysayan (2013) je bil premierno prikazan v sekciji Posebni pogled v Cannesu, Mula sa Kung Ano ang Noon (2014) je prejel zlatega leoparda v Locarnu, Hele sa Hiwagang Hapis (2016) pa nagrado Alfreda Bauerja v Berlinu. Ženska, ki je odšla je že tretji Diazov film, ki je bil nagrajen v Benetkah – tokrat z glavno nagrado, prestižnim zlatim levom za najboljši film festivala.
kritike
»Ženska, ki je odšla se zahvaljujoč praznega blišča očiščeni estetiki, ki združi neorealistično iskrenost in noirovski ekspresionizem, izkaže za ganljivo izkušnjo. Film, ki se ne sramuje svoje melodramatičnosti /…/, je obenem odločna obsodba dediščine zatiranja na Filipinih in poklon pokončnosti ženske, proti kateri se zaroti ves svet.«
– Richard Porton, Cineaste
»/…/ Diaz ustvari premišljeno, vse prej kot idealistično meditacijo na temo kompleksne narave odpuščanja in izmuzljive moralne odgovornosti – njen stalni antagonist pa je vlada, ki uničuje barakarska naselja in dopušča, da ljudje gnijejo v revščini in strahu.«
– Guy Lodge, Variety
»Posneta v surovi, črno-beli digitalni video tehniki na skromnih, včasih obubožanih prizoriščih se zgodba odpira in zapira kot harmonika; izmenoma nas vleče v Horacijine intimne misli in potem meče ven, v širše, pogosto tuje okolje. Ta film dickensovskega dometa je velik dosežek enega največjih mojstrov filmske umetnosti.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Podobe in zvoki so kristalno čisti, ostri, osupljivi in izjemni v svoji neolepšani preprostosti /…/. In čeprav Ženska, ki je odšla odlično deluje kot meditacija o naravi Dobrote v svetu prevar in korupcije, ima film tudi pomemben družbeno-aktualni vidik. Kaj neki drugega je vladavina zadnjega filipinskega predsednika Rodriga Duterteja kot en sam velikanski morilski maščevalni pohod?«
– Olaf Möller, Film Comment
»Diaz tudi tu večino dela opravi sam /…/ in to v značilnem slogu skrbno oblikovanih dolgih posnetkov s fiksno kamero, v čudovito ostrem chiaroscuru, ki mnoge nočne prizore obarva ogljeno črno. /…/ Skozi tak formalen pristop zavzame držo sočutnega odmika in tako poudari čustveni učinek igre. /…/ Glavna igralka /…/ v vlogi izmuzljive, spremenljive Horacije, ki obenem izžareva tudi impozantno, a nežno avtoriteto, pokaže izjemen igralski razpon.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Diaz ustvari nerazložljivo transcendentalno popotovanje na konec sveta, dodobra prepojeno z melanholijo in odprto za skoraj vse mogoče interpretacije. Dlje kot Horacija ubira svoja pota, bolj se zdi, da se svet sesuva, in medtem ko človeštvo pada, njegova beda privzema tako obliko čiste svetlobe kot praznine. Horacija je duh, ki išče duhove, natanko kot Diaz išče tisto, kar se nam med aktom gledanja vedno izmuzne. V Ženski, ki je odšla ni nobenega upanja, je le podoba tistega, kar izgine.«
– Lorenzo Esposito, Cinema Scope
»Ženska, ki je odšla je /…/ pravi oglas za izkušnjo kinematografske projekcije. Film ne bi imel enakega učinka, če bi ga gledali na čemer koli manjšem kot na filmskem platnu /…/.«
– Jordan Cronk, Sight & Sound
»Diaz išče filmsko ustreznico geološkemu času. Njegov film nima bližnjih planov /…/ in prav čudno je prispeti na konec tako dolgega filma z le bežno idejo – ali pa sploh brez nje – o dejanskem videzu likov. Posnet je v strogi monokromatiki, ki je še bolj zlovešča zaradi Diazove ljubezni do teme v vseh pogledih – njegove počasne, neosvetljene sekvence lahko primerjamo z mračnimi podobami lizbonskega Fontainhasa Pedra Coste ali uličnimi prizori Tsai Ming-lianga. To je film, v katerega se je treba pritipati kot v kakšno cerkveno ruševino ali z duhovi naseljeno hišo.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»/…/ vaja v strogosti, kjer vsak prizor gori od zgoščenih čustev in človeškega sočutja /…/«
– Clarence Tsui, The Hollywood Reporter
»Njeno maščevanje je dialektično: ni videti kot cilj, temveč kot proces, kot pot do cilja, kot Bog, ki vse vidi, a čaka. In bolj ko Rodrigu – eliti – zateguje zanko, bolj ustvarja revolucionarno atmosfero, v kateri mu jo bo lahko do konca zategnil kdorkoli.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Prek svojih del nam namreč praviloma ponuja zgodbe več likov, s katerimi lažje zajame širši zgodovinski in družbeni kontekst. In tudi takrat, ko se je v svojih zgodbah osredotočil le na en lik, kot na primer v Heremiasu, je bila njegova zgodba jasno zasnovana le kot izhodišče za razmislek o širših družbeno relevantnih temah. Tokrat pa se zdi njegova zgodba o Horaciji in njenih tegobah, od obsodbe zaradi umora ki ga ni storila, do izdaj njenih najbližjih prijateljev, presenetljivo intimistična. A zgolj tako branje Diazovega dela bi bilo izrazito zavajajoče in redukcionistično. Prek celote nam namreč hkrati nedvoumno spregovori tudi o socialnih krivicah in ekonomskih prepadih v sodobni filipinski družbi. S tem pa ostaja zvest tako svoji dosedanji avtorski viziji, kakor tudi svoji lastni intimni viziji poslanstva filmskega ustvarjalca oz. sploh umetnika. Biti v službi ljudstva. In če je v tem našem negotovem svetu ostalo še kaj gotovosti, je ena izmed teh prav dejstvo, da se Diaz svojemu poslanstvu nikoli ne izneveri.«
– Denis Valič, RA ARS
»V primerjavi s sanjavostjo in razpoloženjskostjo njegovih prejšnjih filmov je Ženska, ki je odšla, precej neposreden. Morda je razlog to, da temelji na kratki zgodbi Leva Tolstoja, od katere si je Diaz izposodil tudi pripovedno strukturo; četudi jo v svojem filmu uporabi le kot odskočno desko za razmislek o nasilni filipinski zgodovini in splošnejših vprašanjih, povezanih z vero in moralo, je ogrodje književne predloge vseeno opazno v nekoliko urnejši in predvsem čustveno dostopnejši filmski pripovedi. Morda ima prav zato v primerjavi z njegovimi drugimi filmi še posebno hipnotičen učinek, njegovi najboljši deli pa v svoji bogati večplastnosti v najboljših trenutkih spominjajo celo na epski, velikopotezen roman, od katerega se je skoraj nemogoče odtrgati.«
– Tina Poglajen, Dnevnik