zgodba
1991: Jelena in Ivan sta mlada in zaljubljena, a v zraku je že čutiti zlovešč vrtinec norosti, strahu in zmede prihajajoče vojne, ki kani njuni ljubezni pristriči krila. 2001: Med Natašo in Antejem se krešejo očitne iskre ljubezni, a rane, ki so ostale po koncu vojne, so še preveč sveže, da bi se iz te zagledanosti lahko rodil odnos. 2011: Zlo in nezaupanje še vedno nista popolnoma izkoreninjena, a če bosta ljubimca lahko pustila preteklost za sabo, bo ljubezen morda končno vzklila.
Tri zgodbe o prepovedani ljubezni med hrvaškim fantom in srbskim dekletom, postavljene v tri zaporedna desetletja v sosednji vasi z dolgo zgodovino medetničnega sovraštva. Nagrada žirije v sekciji Posebni pogled v Cannesu.
iz prve roke
»Glavni sprožilec za ta film je bilo nekaj, kar je ponavljala moja pokojna babica, kadar smo se pogovarjali o dekletih: ‘Samo, da ni ena tistih …’, kar je pomenilo, da naj se izogibam srbskim dekletom. Babica mi je vedno dajala brezpogojno ljubezen in me podpirala, zato sem bil spričo njenega stališča precej zmeden. /…/ S filmskimi sredstvi sem se želel spopasti s to srhljivo izjavo, ki jo je izustil nekdo, ki mi je tako blizu. /…/ Vedno sem si želel posneti film, ki bi za nas iz regije deloval kot zrcalo; film, skozi katerega bi se lahko soočili s trenutki, ko smo si dovolili, da se namesto kot vsakdanji spodobni ljudje vedemo kot skupnost, ki jo držijo v šahu temne, vnaprej določene sile. Rad bi pokazal, kaj se je zgodilo, ko so ljudje sledili poti, ki jih je kratkoročno pripeljala v stanje sramotne evforije, nazadnje pa je povzročila globoko nesrečo in nepotrebno trpljenje. Zenit slavi nesebičnost in ljubezen – tisto najboljše v človeški naravi, kar se še vedno bori, da bi v naši regiji znova zmagoslavno vstalo. Kajti prepričan sem, da politika in ekstremni nacionalizem na koncu koncev nikoli ne zmagata. Zmaga ljubezen. /…/ Mnogi elementi filma so namenjeni učinkovanju na nezavedni ravni – od ponavljanja vizualnih motivov do uporabe istih igralcev in prizorišč – da bi bil trenutek zgodovine viden ne kot del linearne zgodbe, ampak kot del ponavljajočega se kroga. Svet se ves čas spreminja, a od časa do časa nas lahko grdo presenetijo duhovi preteklosti, ravno ko smo začeli verjeti, da živimo v sodobnem, naprednem času. /…/ Tistim, ki so dopustili, da njihovim življenjem vladata nestrpnost in zlo, film ne bo všeč, a se bodo s tem morali soočiti. In prav to soočenje sem želel spodbuditi. Naj se medtem, ko se bodo ogledovali v filmskem ogledalu, spomnijo vsake sekunde, ki so jo vrgli proč, medtem ko so v svet pošiljali negativno energijo. /…/ Moj namen je bil vzpostaviti kontrast med bujno naravo in brezskrbno gotovostjo mladosti ter človeškimi dejanji, ki so sad starih sovraštev, zgodovine, tradicije, zmede in strahu, pri tem pa uporabiti filmska pripovedna sredstva, da bi analiziral s temi občutki pogojene spremembe, ki vplivajo na življenja mladostnikov v regiji. V smislu igralske izvedbe sem želel, da se je vsak lik, ki nasprotuje ideji o tem, da je ljubezen najpomembnejša, prisiljen soočiti z razlogi, ki mu preprečujejo, da bi ravnal humano.«
– Dalibor Matanić
zanimivosti
Zenit je bil sneman jeseni 2014 v zaledju Dalmacije, kjer so še danes vidne posledice vojne. Glavni vlogi sta odigrala mlada profesionalna igralca s skromno filmsko kilometrino. Režiser si je film zamislil kot prvi del trilogije v nastajanju, t. i. ‘trilogije sonca’, ki naj bi soočala najboljše in najslabše človekove vzgibe. V Zenitu je zoperstavil ljubezen in sovraštvo, v načrtu pa ima že naslednji film z delovnim naslovom Zora, ki naj bi raziskoval moč čustvenih vezi na eni ter pohlep kot enega najstarejših in najbolj osnovnih človeških vzgibov na drugi strani.
portret avtorja
Dalibor Matanić (rojen leta 1975 v Zagrebu) je na zagrebški Akademiji za dramske umetnosti diplomiral iz filmske in televizijske režije. V svoji filmografiji ima nekaj dokumentarnih in kratkometražnih filmov ter devet igranih celovečercev, ki so prejeli tudi nekaj nagrad. Njegov celovečerni prvenec Blagajničarka bi rada na morje (Blagajnica hoće ići na more, 2000) je na festivalu v Cottbusu dobil nagrado za najboljši prvenec, v Pulju pa nagradi za glavno žensko in stransko žensko vlogo; za svoj drugi celovečerec Prijetna mrtva dekleta (Fine mrtve djevojke, 2002) pa je na festivalu v Pulju med drugim prejel nagrade za najboljši film, nagrado občinstva in nagrado za najboljšo režijo. Drugi njegovi pomembnejši filmi so še Volim te (2006), Kino Lika (2008) in Majka asfalta (2010). Eno njegovih najuspešnejših del je tudi kratki film Žur (Tulum, 2009), ki je bil premierno prikazan na canskem Tednu kritike in je kasneje osvojil številne domače in mednarodne nagrade. Matanić je režiral tudi tri gledališke predstave. Film Zenit, ki je na festivalu v Cannesu v sekciji Posebni pogled letos osvojil nagrado žirije, poleg tega pa je bil nagrajen še v Sarajevu in Pulju, je njegov deveti igrani celovečerec.
kritike
»Glavna igralca v vsakega od svojih likov vtisneta drobne razlike in iz vsakega ustvarita osebnost zase /…/. S telesi, v katerih se zgošča napetost, sta oba še posebej prepričljiva v izražanju fizičnosti posameznega lika. Vizualna plat filma je izjemna. Mojster fotografije Marko Brdar (Izlet, Nejc Gazvoda, 2011) odlično izrablja širino platna in ustvarja vizualno osupljive podobe, od male škrlatne rožice, ki prinese nekaj barve v kader, ovit v barve slame in zelenja, do čutne kapljice znoja na zatilju Lazovićeve /…/. Začetni prizori čudovite hribovite pokrajine vzbujajo občutek, da bo narava ne glede na človeško uničevanje ostala in še naprej vabila s svojim večnim mirom.«
– Jay Weissberg, Variety
»S postavitvijo vsake od zgodb v čas čudovitih poletnih dni je že pripravljen vizualni kontrast temnemu podtoku nestrpnosti. Mojster fotografije Marko Brdar v široke plane zajema čudovita prizorišča, zamazana zgolj s predsodki in neumnostmi svojih človeških prebivalcev. /…/ Goran Marković je še posebej prepričljiv kot obupani, ljubezni željni Ivan iz leta 1991, Tihana Lazović pa naredi močan vtis z vsako od svojih treh junakinj; brezglavo zavezana ljubezni kot Jelena, jeklena in neizprosna kot Nataša ter utrujena in previdna kot Marija. V njenih treh značilnih vlogah je zgoščen ves čustveni lok filma.«
– Allan Hunter, Screen Daily
»/…/ ni dvoma, da je film kompleksno, premišljeno in pronicljivo delo, ki sicer pogosto tematiko – vojno na območju bivše Jugoslavije in njene posledice – obravnava na svež način. Časovni razdalji primerno se film namreč ne ukvarja le z realnostjo vojne v času, ko se je ta začenjala ali končevala, temveč tudi s posledicami, ki jih ima dvajset let pozneje na generacijo, ki z vsem skupaj pravzaprav ni imela nič.«
– Tina Poglajen, Ekran
»Pogubne vojne, ki so vzniknile ob razpadu Jugoslavije v samostojne države, so navdihnile marsikateri film, od Soda smodnika (Bure baruta, 1998) Gorana Paskaljevića do filma Lepe vasi lepo gorijo (Lepa sela lepo gore, 1996) Srđana Dragojevića in Popolnega kroga (Savršeni krug, 1997) Ademirja Kenovića, če naštejem le nekaj klasik. Tisto, zaradi česar je Zenit sodoben in relevanten, pa je način, kako povzame dvajset let pritajeno brbotajoče sovraštvo in pokaže, da brazgotine še vedno ostajajo. /…/ Matanić ima zrel pogled na svoje like in s pomočjo mojstra fotografije Marka Brdarja zanje ustvari oder neokrnjenih gozdnatih hribov in hladne, osvežujoče vode, ki ima v vsaki od epizod očiščevalno vlogo.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter
»Dalibor Matanić zagrize v temo, ki jo je zelo težko na novo izumiti /…/, a mu je s tremi različnimi ljubezenskimi zgodbami, postavljenimi v isti bukolični kontekst, uspelo najti zanimiv vidik. /…/ Režiser, ki pri delu z liki uporablja predvsem bližnje plane in je pri tem pozoren na najmanjše detajle, zgodbi doda nekaj lahkotnosti z učinkovito rabo čudovitih posnetkov okoliške pokrajine. Didaktičnost pripovedne snovi pa je dobro uravnotežena s svežino igralcev in spretnimi menjavami ritma (hiter tempo in agresija v prvi zgodbi, seksualna napetost za zaprtimi vrati v drugi in preplavljanje z zvokom v tretji).«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Veščina festivalskega art filma je razvidna iz mnogih simbolnih kadrov Zenita, začenši s tistimi malickovskimi z živalmi (mačkami, psi, ovcami, pajki …) kot nemimi opazovalci povojnih dogodkov. /…/ Tri zgodbe Zenita imajo notranjo logiko, ki osmišlja odločitev, da podobno–različne like odigrata ista igralca. To je Matanićeva metafora ponavljanja zgodovine v teh krajih /…/. Režiser poskuša ustaviti težko kolo zgodovine, ki se ponavlja in pod sabo melje like Lazovićeve in Markovića.«
– Marko Njegić, Slobodna Dalmacija
»Zenit, hrvaški film o domovinski vojni in njenih posledicah, je – tudi po zaslugi Marka Brdarja, slovenskega direktorja fotografije – posnet tako senzualno (in tako skalinadsko), da se vprašate: zakaj se ti ljudje dajejo v nič, namesto da bi se dajali dol? /…/ Matanić ne ponuja patetičnega stokanja, s kakršnim nas skušajo običajno “impresionirati” balkaniade, temveč ponudi divji seks – v drugi sekvenci.« ZA +
– Marcel Štefančič, jr, Mladina