zgodba
Na zaraščeni njivi na obrobju Maribora se rojeva civilizacija z visokim ciljem: postati alternativa svetu, v katerem živimo in s katerim nismo zadovoljni. Nastajajoča dežela prihodnosti so Urbani vrtovi. Njihovi ideologi so si jih zamislili kot skupnostne vrtove, ki bodo meščane oskrbovali s svežimi pridelki, hkrati pa bo rasel tudi prostor spoznavanja, druženja in učenja. Tu so zgodbe štirih, ki poskušajo živeti svoja življenja z novo odgovornostjo. Izi je samski upokojenec z nizko pokojnino in strastjo do jagod: se mu bodo uresničile sanje o sladkih pojedinah in veselem druženju? Andjela, gospa iz knjigarne, išče rajski vrt, ki ga je nekoč videla v prividu. Špela in Ana sta mladi samohranilki na robu družbe ter v večni finančni in časovni stiski: je to alternativa, za katero se borita? V neusmiljenem ciklu narave se godijo spori in pomiritve. In ko je najhuje, se tako kot v rajskem vrtu tudi tu zgodi izgon. Se bo tudi sanjski vrt spremenil v tipični slovenski vrtiček, kjer je vsaka parcela obdana z ograjo, na njej pa kup navlake?
Zgodba o prvem eko-certificiranem celostno urejenem skupnostnem urbanem vrtu v Mariboru. Geneza nove družbe skozi štiri letne čase.
zanimivosti
Projekt Urbani vrtovi je nastal pod okriljem trajnostno naravnane skupine aktivistov Urbane brazde v času Evropske prestolnice kulture Maribor 2012.
Več na: http://brazde.org/
iz prve roke
»Jeseni 2011 sva z Markom iskala navdih za daljšo filmsko zgodbo, s katero sva želela nadgraditi najino siceršnje dokumentarno-feljtonsko delo za EPK (Evropsko prestolnico kulture). Nastajajoči urbani vrtovi v Mariboru so pritegnili najino pozornost z neskladjem med optimizmom ljudi, ki so si vrt zamislili, in lokalnimi prebivalci, ki naj bi ga naselili: ti so v njem videli možnost za oddih, druženje ali hrano. Ta napetost med sociologi in z vseh vetrov nabranimi vrtičkarji je obetala. In tu je bila očarljiva lepota vrta: arhetipskega simbola rojstva. Takrat zgolj v glavah obstoječa ideja je obljubljala, da bo postala zarodna celica širše družbe, z vsemi običajnimi konflikti in zdrsi. Na več kot enoletnem pojavljanju na vrtovih sva kasneje postala tako domač prizor, da so se vrtičkarji za snemalno opremo zmenili ravno toliko kot za fižolovke. Oba je zanimala dinamika družbe (ki se sooči z velikim podvigom), a medtem ko so Marka vlekli bolj njeni revolucionarni/alternativni aspekti, je mene pritegnilo ravnanje človeka znotraj tako specifičnega prostora – in prostor sam. Teme, ki so vznikale pred nama, so bile v skladu z najinimi upanji, a so tudi presenečale: Kaj pomeni ‘se iti nekaj zares’? Kaj je ta skupni podvig, ki naj bi presegel posameznika in mu dal ‘višji pomen’? Kdo bo zato trpel? Kako to, da nastanek skupnosti za nekatere pomeni izgon iz nje? Toda življenje na vrtu je tudi veselje – tu je radoživo tračarjenje v poletnem večeru, ples in občudovanje lepot narave, čudenje sadovom dela svojih rok in čudoviti značaji osrednjih likov (ki sva jim pogosto ‘visela za vratom’.) Svojo optiko sva iskala nekje med Brueglovim slikarstvom (vrt s svojimi prebivalci kot celota) in Dogvillom (posamezni liki v konfliktu/odnosu do skupnosti in vrta kot univerzalnega prostora). V več kot devet mesecev trajajoči postprodukciji sva ob pomoči ekipe nato gladila enourno pripoved o vrtu-idealu, o štirih osrednjih likih in drugih ljudeh, ki vrt med rojstvom in smrtjo rastlin obdelujejo in s tem gradijo svojo družbo. Nastala je zgodba o človeku in njegovih muhah z drugimi ljudmi.«
– Urban Zorko, režiser in scenarist