»Ne slikaj tistega, kar vidiš, saj ne vidiš ničesar; slikaj tisto, česar ne vidiš.«
– Claude Monet
»ideja je preprosta … poročena ženska in samski moški se srečata … ljubita se, prepirata, udarci padajo … pes se klati med mestom in deželo … letni časi minevajo … moški in ženska se spet najdeta … pes se znajde med njima /…/ … začne se drugi film … enak kot prvi … pa vendar drugačen … od človeške vrste preidemo k metafori … konča se z laježem … in otroškim jokom«
– Jean-Luc Godard
Film, ki ga nočete videti nikjer drugje kot v kinodvorani! Poetičen vizualni esej, s katerim Godard na novo izumi 3D film. Zbogom jeziku je bil na festivalu v Cannesu skupaj z Mamico Xaviera Dolana okronan z nagrado žirije, ki sta jo tako prejela najstarejši in najmlajši režiser v konkurenci.
zanimivosti
Mestno gledališče ljubljansko je ob predstavi Do zadnjega diha: Zdaj, nastali po motivih Godardovega filma iz leta 1959, k programskemu sodelovanju povabilo Kinodvor. Ker Godard tudi danes ostaja tako provokativen in inovativen kot v času novovalovske klasike, je Kinodvor izkoristil priložnost, da javnosti na slovenski premieri pokaže njegov najnovejši film Zbogom jeziku. Medinstitucionalnemu sodelovanju obeh kulturnih ustanov se je pridružila tudi Slovenska kinoteka, ki bo 1. aprila ob 19. uri uvrstila na spored film Do zadnjega diha.
Godard je s 3D tehnologijo eksperimentiral že v kratkometražcu Les trois désastres, nekakšnem predhodniku pričujočega celovečerca. Gre za eno izmed treh epizod v omnibusu 3X3D, ki vključuje še prispevka Petra Greenawaya in Edgarja Pêraja. Triptih je bil leta 2013 prikazan kot zaključni film sekcije Teden kritike na festivalu v Cannesu.
iz prve roke
»Nevarnost samote je, da izgubiš samega sebe. Lahko bi rekli, da gre za poklicno tveganje, ki ga filozof prevzame, ker išče resnico in se ukvarja z vprašanji, ki jih imamo za metafizična, a so v resnici edina, ki mučijo prav vsakogar izmed nas.«
– Jean-Luc Godard, iz video pisma predsedniku in umetniškemu direktorju Filmskega festivala v Cannesu
»Ko je tehnika še čisto na začetku, je kot otrok – ne pozna pravil. /…/ Kasneje si seveda izmislijo množico le-teh: treba je narediti tako, tega ne smeš, tistega ne smeš, mora biti ostro, mora biti zabrisano. In potem ni več tako zanimivo. /…/ Ko sem slišal za 3D, sem si rekel: ‘Hej, tu ni pravil’.«
– Jean-Luc Godard, iz intervjuja za Canon
kritike
»Prezir (Le mépris) sreča Lassie – recimo – v tem tipično energičnem, igrivem in ostrem komentarju o vsem od stanja filma do stanja sveta, ki ga je režiral najstarejši živeči francoski enfant terrible. Godardov 39. celovečerec kljub naslovu dokazuje, da ima njegov ustvarjalec še veliko povedati, pa tudi veliko različnih načinov, da to pove – od svobodne uporabe številnih videoformatov do radikalnih eksperimentov v 3D tehnologiji. 69 gosto zapolnjenih minut deluje kot adrenalinska injekcija v možgane /…/. Tako kot v Godardovih najboljših delih se pomen tudi tu skriva v vznemirljivem valovanju zvoka in svetlobe, hudomušnih provokacijah in navdahnjenem filozofiranju. ‘Končati pomeni začeti,’ je zapisal T. S. Eliot. Medtem ko nam kliče ‘adieu’, Godard ustvari še eno v svoji dolgi vrsti reinvencij in prenov.«
– Scott Foundas, Variety
»Avantgardno delo v izvirnem in najbolj dobesednem pomenu besede.«
– Blake Williams, Cinema Scope
»/…/ razburljiva filmska izkušnja, ki je nabito polno dvorano kina Lumière [v Cannesu] skoraj dvignila od tal ter spremenila še eno filmsko predstavo v resničen dogodek. Čutiti je bilo električni naboj – kolektivno vznemirjenje –, do katerega lahko pride, ko se posamezniki prelevijo v skupino.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Najbolj vznemirljiv dogodek [canskega filmskega] festivala. Divje asociativna meditacija o človeštvu in zgodovini, filmskem in lingvističnem pomenu, svetu narave in naravi realnosti. Bravurozen prikaz tega, kaj lahko mojstrski formalist naredi s tehnologijo, ki jo filmi – dandanes bolj kot kadarkoli prej – preprosto enačijo s spektaklom.«
– Dennis Lim, Artforum
»Godard, ki je v filmu Do zadnjega diha obrnil na glavo pravila filmskega jezika, to tu stori ponovno.«
– Amy Taubin, Film Comment
»Zbogom jeziku je najboljši film, kar sem jih videl letos, in najboljši 3D film, kar sem jih kadarkoli videl. Kot Godardov častilec zadnjih petdeset let sem seveda pristranski. In morda se mi zdi, da moram upravičiti dejstvo, da sem (dvakrat) sedel na vlak iz Bruslja v Pariz, da bi ga videl. A film se mi zdi izreden in po nekaj ponovnih (2D) ogledih postane še boljši.«
– David Bordwell, Observations on Film Art
»Godardova 3D tehnika je prvi napredek v uporabi globinske ostrine po Orsonu Wellesu na vrhuncu njegovih moči.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Pet let po tem, ko je Avatar zaznamoval lažni začetek dozdevnega novega obdobja 3D filma, je Godard tisti, ki nam pokaže prave estetske možnosti te tehnike. Le kdo drug?«
– Daniel Fairfax, Senses of Cinema
»To je film Jean-Luca Godarda, nizanje razodevajočih trenutkov (platno nenadoma zagori v kričeče rdečih in rumenih barvah jeseni, dve točki 3D perspektive se čudežno oddaljujeta in približujeta, Roxy nas v bližnjem posnetku gleda v oči), ki nam obenem spodnesejo tla pod nogami in odločno zarežejo v zaveso resničnosti.«
– Kent Jones, Film Comment
»Deroči tok pogosto nasprotujočih si misli o (med drugim) geometriji, človeški vesti, človeških izločkih, smrti, globini, ničli in neskončnosti (l’idée in la métaphore).«
– Blake Williams, Cinema Scope
»/…/ ko ga gledaš, je občutek približno tak, kot bi se prvič srečal z gibljivimi slikami.«
– J. Hoberman, The New York Review of Books
»Radikalno globoki, kiparski 3D pristop vzame ideje, ki si jih je Raúl Ruiz sposodil pri Orsonu Wellesu in Edgarju G. Ulmerju, ter jih priredi lažni resničnosti 3D tehnologije /…/.«
– Daniel Kasman, Notebook
»Zbogom jeziku je oporoka, s katero Godard zapušča svoje delo svetu.«
– Isabelle Regnier, Le Monde