zgodba
Mlada Írisz leta 1913 prispe v Budimpešto, da bi se zaposlila kot modistka v klobučarskem salonu. Ta je bil nekoč v lasti njenih staršev, ki sta tragično preminila v požaru. Ko jo novi lastnik zavrne, se Írisz v iskanju svojega brata poda na mračne ulice mesta v srcu Evrope.
László Nemes nasledi z oskarjem nagrajeni prvenec Savlov sin z enigmatično zgodovinsko dramo o rojstvu 20. stoletja, a hkrati o civilizaciji na predvečer njenega zatona.
iz prve roke
»Kot otrok sem poslušal zgodbe svoje babice, ki se je rodila leta 1914. Njeno življenje je zaobjemalo stoletje in zaznamovala so ga vsa vrenja na evropski celini: totalitarni režimi, genocidi, spodletele revolucije in vojne. Na neki način je bila Evropa sama. Moje globoke evropske korenine so me spodbudile k razmišljanju o času, v katerem živimo, in o dobah naših prednikov; o tem, kako krhka je lahko fasada civilizacije in kaj leži pod njo. V sodobnem, postnacionalnem svetu pozabljamo na globoke tokove zgodovine, v brezmejni ljubezni do znanosti in tehnologije pa pozabljamo tudi to, kako zlahka nas pripeljeta na sam rob uničenja. Verjamem, da živimo v svetu, ki ni tako daleč od tistega pred prvo svetovno vojno. V svetu, povsem slepem za razdiralne sile, ki jih sam napaja. Nismo daleč od procesov, ki so se odvili v Avstro-Ogrski, tedanji monarhiji. Naša zgodovina se odvija danes in v Srednji Evropi. /…/ Zaton je moja osebna izpoved ljubezni do filma, skoraj stoletje po tistem, ko je Murnau posnel upanja polno Zoro, ki se ji s filmom poklanjam.«
– László Nemes
portret avtorja
László Nemes (rojen 1977 v Budimpešti) se je leta 1989 preselil v Pariz, kjer je preživel najstniška leta. Najprej je študiral zgodovino in mednarodne odnose, nato pa scenaristiko na Sorboni in kasneje še režijo v New Yorku. Vmes se je za nekaj časa vrnil v Budimpešto in delal kot asistent režije Béle Tarra pri snemanju segmenta za omnibus Vizije Evrope (Visions of Europe, 2004), kasneje pa še pri celovečercu Mož iz Londona (A londoni férfi, 2007). V tem času je v knjigarni naletel na knjigo o sonderkommandih, na podlagi katere je začel načrtovati celovečerni prvenec Savlov sin. Na snemanje se je pripravljal kar pet let. Film je bil premierno predvajan v tekmovalnem programu festivala v Cannesu, s katerega je odnesel veliko nagrado žirije. Sledila sta zlati globus in oskar za najboljši tujejezični film. Nemes je pred celovečercem posnel še tri kratka dela; film Türelem (2007) je bil uvrščen tudi v program beneškega festivala. Zaton je režiserjev drugi celovečerec.
kritike
»Béla Tarr se je resda upokojil, toda madžarski film je našel še kako vrednega zastavonošo v Lászlu Nemesu. Zaton potrjuje izjemni talent z oskarjem nagrajenega režiserja Savlovega sina, čigar drugi celovečerec je hkrati osupljivo lep in globoko otožen. Odvije se kot mešanica spomina in sanj. Tiste vrste sanj, ki so tako žive, da prisegaš na njihovo resničnost, medtem ko ti napol zavestni detajli že polzijo iz spomina. Nemes izkazuje prebliske formalnega mojstrstva svojega mentorja, a se hkrati uveljavi kot edinstven avtorski glas, ki bo v prihodnjih letih zagotovo odjeknil še glasneje in pomembneje. /…/ Ob dvojnem udarcu Savlovega sina in Zatona bi težko pokazali na boljšega režiserja zgodovinskih dram od Nemesa – in to niso bliščavi kostumski filmi, temveč tiste vrste potopitvena izkustva, ob katerih se vam zdi, da ste resnično uzrli prostor in čas, kot sta nekoč obstajala. Dejstvo, da gre za mračna in nasilna zgodovinska obdobja, naredi to izkušnjo le še bolj omamno: Zaton vas vabi, da se povsem predate zadnjim trenutkom predvojne imenitnosti Budimpešte, medtem ko že objokujete njeno skorajšnjo usodo.«
– Michael Nordine, IndieWire
»Zaton je brez dvoma impresivno filmsko delo in iz tehnične perspektive prikliče v spomin drzne režijske prijeme obdobja preporoda madžarskega filma v 60. letih. Film preveva duh Stanleyja Kubricka. Nemes ga zaključi z osupljivim poklonom Stezam slave in mojstrovi kader-sekvenci iz prvoosebne perspektive Kirka Douglasa, ki se pod eksplozijami topovskih krogel prebija skozi strelske jarke. Ko Írisz vdre na dve aristokratski zabavi, da bi na lastne oči videla grozo, od katere jo vsi odvračajo, začutimo tudi pridih srhljive orgije v maskah iz Kubrickovih Široko zaprtih oči. Toda kaj v resnici je ta groza? Vdori zločinskih tolp, strelski obračuni in bičanja se kaotično odvijajo v temi ali zunaj kadra. Kot bi bil v scenariju /…/ pomen teh prizorov namenoma zabrisan, da bi v ospredje stopila atmosfera in bi lahko gledalčeva domišljija zapolnila vrzeli.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter
»László Nemes /…/ prihaja v Benetke z lucidno nočno moro o Budimpešti pred prvo svetovno vojno. Zelo skrivnosten in v marsičem celo bizaren film je posnet v njegovem zdaj že prepoznavnem slogu: dolge kader-sekvence, vztrajni bližnji posnetki protagonistkinega obraza in plitek fokus, ki dovoli le občasne vdore okoliške stvarnosti. Dialogi so pogosto zamolklo mrmranje, kot bi sleherni govorec varoval skrivnost. /…/ Nemes snema mesto s spranimi barvami, v nekakšni sepiji, in oživi Budimpešto v videzu takratnih razglednic. Priča smo tudi utrinkom razkošne scenografije /…/. Toda pod površjem te bliščave blaginje je nekaj mračnega, fetišističnega in norega: slutnja tiranije in vojne. Film, ki vas popolnoma posrka vase.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Neštete generacije šolarjev so absolvirale shematične lekcije o vzrokih prve svetovne vojne, a zdi se, da želi Nemes s svojo sanjsko kostumsko dramo opozoriti, da vse le ni tako preprosto. Kaj bi se denimo zgodilo, če bi sublimirali vse napetosti, nasilje in negotovost teh predvojnih let v zgodbo ženske, ki se vrne v Budimpešto v nekdanji klobučarski salon svojih staršev, zdaj v lasti novega upravitelja? /…/ Na tej družbi je nekaj vročičnega in ta diagnoza se zrcali na Íriszinem vse bolj bledikavem in potnem obrazu, medtem ko sledi nizu naključnih nezanesljivih likov /…/. /…/ Toda to je tudi film, prežet z mračno sanjavo atmosfero, ki izvablja prav toliko drame iz lokacij kot iz zgodbe in likov.«
– Lee Marshall, Screen International
»Vse narativne niti vodijo k enemu samemu trenutku, velikemu finalu praznovanja tridesetletnice klobučarskega salona – k vrhuncu, za katerega že slutimo, da bo apokaliptičen. Kot namigne konec filma, pa se izkaže še za mnogo več. Tu, v tej kratki kodi, ki vas bo bodisi povsem prevzela ali pa boste škrtali z zobmi, doseže ekstravagantnost Lászla Nemesa novo stopnjo drznosti. Avtor tokrat uprizori tableau, ki nam je iz zgodovine in neštetih zgodovinskih dram še kako poznan, in to naredi v imenu ene same vožnje kamere. Končni učinek bi lahko zlahka izpadel trivialno – nam je želel režiser z več kot dvourno predstavo zgolj povedati, da so prvo svetovno vojno povzročile spletke v klobučarskem salonu? A prava nagrada je v resnici zadnji predirljiv pogled Juli Jakab, tokrat zazrt v kamero, ki nam čisto mogoče pravi, da si moramo Zaton ogledati še enkrat. Sam komaj čakam.«
– Jonathan Romney, Film Comment
»/…/ naj sem ob gledanju Zatona postajal še tako dezorientiran, mi to ni pokvarilo užitka ob filmu. Res pa je, da sem začel dvomiti vase in ponovno premlevati dogodke, kar je ta užitek nekoliko zmanjšalo (in kot sem spoznal v pogovoru z drugimi kritiki, nisem bil edini). Toda dvoumnost je sprva vselej deležna takšne kritike – samo poglejte Mulholland Drive – ne le da bom Zaton pogledal še enkrat, ta izziv bom sprejel s slastjo. Po formalni plati bi mu težko našli primerjavo, in čeprav je zgodba zasnovana na peščici predvidljivih tropov, gre več kot očitno za delo mojstra. Samo poglejte čudoviti uvodni kader Mátyása Erdélyja, ko se tančica dvigne z Íriszinega obraza: njegovo potrpljenje, preprostost njegovega pomena. Nemes je star 41 let. In čeprav me ta misel navdaja s ponižnostjo, sem vse bolj prepričan, da je komaj začel.«
– Rory O’Connor, The Film Stage
»Zaton, nemirni spektakel vizualne odločnosti, fluidne atmosfere in imerzivnega Dantejevega Pekla, ki ga je posnel László Nemes, avtor Savlovega sina, srhljivega close-upa holokavsta, ne pušča nobenega dvoma: ko se je kapitalizmu zmešalo, sta iz njega planila vojna in fašizem, uvoda v še hujše katastrofe. Vprašanje je le, katere pošasti bodo tokrat planile iz njega.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina