zgodba
Zasedeno mesto, posneto v času nedavne epidemije, podobe sodobnega Amsterdama združi s pripovedjo o življenju pod nacistično okupacijo. Dokumentarni esej, temelječ na podrobni zgodovinski študiji Biance Stigter (Tri minute – podaljšano), kartira hišo za hišo in brez enega samega arhivskega posnetka pripoveduje o posameznih dejanjih represije in upora. Film, v katerem se srečata preteklost in sedanjost, nas povabi, da se spominjamo in si tako zamislimo možno prihodnost.
iz prve roke
»V Amsterdamu še vedno stoji veliko stavb, ki so jih ljudje uporabljali v štiridesetih letih. Čeprav jih zdaj morda uporabljajo za drugačne namene, se na zunaj ni veliko spremenilo. Na neki način je skoraj kot v Pompejih. Preteklost je tu, pred našimi očmi; obstaja fizično, znotraj naše sedanjosti. Z Bianco sva se pogovarjala, da je najin film podoben izkopavanju, saj preteklost prinese v sodobni Amsterdam in ji tako daje moč. Gledalec se znajde v nenavadnem položaju, ko mora uskladiti dva različna zorna kota: tisto, kar vidi, in informacije, ki jih sliši; pri čemer je oboje zelo nenavadno. Mislim, da se iz tega usklajevanja rodi tretja stvar, za katero ne vem, kaj točno je in kako jo opisati, a je ravno tisto, za kar sem si prizadeval. /…/ Čudno je živeti v državi, ki je bila nekoč okupirana. Občutek imam, kot bi živel z duhovi. Ves čas se prepletata dve zgodbi. Ta ideja o interakciji med sedanjostjo in preteklostjo, med živimi in mrtvimi, je pripeljala k nastanku filma.«
– Steve McQueen
»Odraščala sem v Amsterdamu in spominjam se, kako smo se s prijatelji pri sedmih ali osmih letih igrali na spomeniku ženskam iz Ravensbrücka. Tekali smo med stebri, ker nismo imeli pojma, čemu je spomenik namenjen … tistih zgodb namreč nihče ni pripovedoval. Čeprav je v Amsterdamu veliko spomenikov, spominskih plošč in obeležij vojne, lahko hitro postanejo le ozadje, kot drevesa. Mislim, da najin film tiste zgodbe spet oživi, ko nam omogoči, da opazujemo ljudi, ki mesto uporabljajo zdaj, hkrati pa slišimo, kaj se je dogajalo pred osemdesetimi leti. /…/ Leta 2005 sem izdala krajšo različico Atlasa in Steve je že takrat dobil idejo, da bi po njem posnel film. Naslednjih pet let sem pripravljala razširjeno besedilo. Nikoli nisem nehala raziskovati, pravzaprav še vedno raziskujem. V Amsterdamu je leta 1940 živelo 800 tisoč ljudi – obstaja torej 800 tisoč zgodb. /…/ Ko se lotiš tako obsežne raziskave, misliš, da boš dobil nekaj odgovorov na vprašanje, zakaj se je vse skupaj zgodilo. Na koncu pa odgovorov ne dobiš. Pravzaprav izveš več o ‘kako’ kot o ‘zakaj’. Nikoli pa ne moreš zares razumeti. V tem smislu si nemočen in tvoja naloga je, da to nemoč prevedeš v sedanji čas.«
– Bianca Stigter
kritike
»Zasedeno mesto s svojim obsegom in resnim pristopom poskrbi, da se čustvene implikacije kopičijo ves čas trajanja filma. Učinek je skrivnosten in ganljiv.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»McQueenova odločitev, da v filmu uporabi le podobe sodobnega Amsterdama, je ravno tako učinkovita kot konceptualno drzna, pa čeprav potrebujemo čas, da zares dojamemo, kaj počne in zakaj. /…/ Medtem ko Zasedeno mesto nadaljuje s soočanjem zgodovine in sedanjosti /…/, pridobiva izjemno moč. /…/ Amsterdam – kot nas vedno znova opozarja McQueen – naseljujejo tako živi kot mrtvi; očitna poanta, ki pa z razvojem filma dobi poseben in globok pomen. /…/ Čas v Zasedenem mestu teče drugače in film kljub dolžini mine veliko hitreje, kot bi morda pričakovali. To gre delno pripisati fluidnosti McQueenovega ustvarjanja in temu, kako različni deli kumulativno pridobivajo moč. Veliko pa je povezano tudi z načinom, kako McQueen pristopa k preteklosti. /…/ Za McQueena zgodovina ni ličen majhen paket, ki ga lahko opazujemo z varne razdalje in nato nanj pozabimo. V Zasedenem mestu jo čutimo v vsakem zimskem parku in v vsaki s soncem obsijani sobi, saj je vztrajno prisotna in še kako živa.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Zasedeno mesto je subtilno delo, čeprav dejstva, ki nam jih razkriva, delujejo kot udarci v obraz. /…/ Gledalec tudi po štirih urah nima občutka, da mesto – sedanje ali nekdanje – pozna ali da ga bo kadarkoli razumel. /…/ Toda film nam ne da miru. Besedila Biance Stigter pripovedujejo o stvareh, ki jih ni mogoče pozabiti ali porušiti, in zavzemajo prostor v vsakem mestu, na vsaki ulici, hkrati pa ostajajo specifične za holokavst in tiho pričajo o njem.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily
»Dosežek Zasedenega mesta je v tem, da daje teksturo, ime in konkretnost dogodkom, ki jih drugi filmi vse prepogosto le oplazijo, s širokimi zamahi čopiča in skopimi opisi grozodejstev. Takšne dogodke običajno opisujemo kot neizrekljive ali nepredstavljive – kliše, ki ga McQueen tu zavrača enako odločno kot v drami 12 let suženj. Slednja je prikazala toliko, kolikor Zasedeno mesto zamolči, pri obeh pa imamo občutek, da smo bili priča neprizanesljivemu in silovitemu soočenju z zgodovino. Tisti, ki so pripravljeni gledati in poslušati, bodo ugotovili, da je najhujše v resnici mogoče izreči, si predstavljati in na neki ravni razumeti. /…/ Zasedeno mesto ni le poročilo o barbarstvu v državi, v kateri je bilo med holokavstom umorjenih približno 75 odstotkov judovskega prebivalstva; to je tudi presunljiva kronika množičnega upora. /…/ V trenutkih, ko preteklost vdira v sedanjost, nam Zasedeno mesto sporoča, da zbiranje v javnosti iz kakršnegakoli razloga pomeni uresničevanje družbene svobode, ki je bila težko priborjena in skoraj uničena. Zato Steve McQueen in Bianca Stigter nista izkopala le neke ne tako davne zgodovine, temveč sta ustvarila tudi pretresljiv in veličasten poklon mestu, ki ga imata očitno globoko rada.«
– Justin Chang, Los Angeles Times