Angleško rudarsko podeželje v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Najboljša prijatelja Gerald in Rupert, prvi je robati industrialec, drugi intelektualec in sanjač, sta zaljubljena v svobodomiselni sestri Brangwen. Rupert se poroči z učiteljico Ursulo, medtem ko se Gerald zaplete v viharno in težavno razmerje s kiparko Gudrun.
»Kdo ve, ali bi ljudje danes še vedno govorili o filmu, če ne bi vanj vključil tega prizora … V prvotnem scenariju ga ni bilo. Prepričan sem bil, da ne bo šel skozi cenzuro in da ga bo zelo težko posneti. Glede prvega sem se motil, glede drugega sem imel prav. Ampak Olly [Oliver Reed] me je pregovoril. Naskočil me je v moji kuhinji in me ni izpustil iz svojega ju-jitsu prijema, dokler nisem rekel, ‘okej, okej, zmagal si, posneli bomo ta prizor’. Kaj za vraga sem pa mogel, bolelo me je. Ampak hvala, Olly, zapisali smo se v zgodovino.«
– Ken Russell, The Lion Roars
»’Britanska erotika’ že dolgo velja za oksimoron – in ta nesrečni sloves ni povsem neutemeljen. Medtem ko so evropski auteurji kot Jean-Luc Godard, Tinto Brass, Walerian Borowczyk in Luis Buñuel občevanje uporabljali kot odskočno desko za filozofska razglabljanja, so Britanci kupovali vstopnice, da bi videli Barbaro Windsor, kako ji v filmu Carry On Camping (1969) med učno uro aerobike odleti nedrček. /…/
Leto po tistem, ko so v Angliji leta 1967 legalizirali istospolne odnose, je Ken Russell (v sodelovanju z AIDS aktivistom Larryjem Kramerjem) posnel film Zaljubljene ženske, ki je rušil tabuje ne le s prikazom golih moških udov, pač pa z ne ravno prikrito kvirovsko kodiranim prizorom, ki bo za vse veke poznan kot zloglasni ‘prizor rokoborbe’. /…/
Kot komercialna uspešnica je bil Russllov film kontroverzen. Britanski literarni kritik F. R. Leavis je, ogorčen nad tovrstno popularizacijo H. D. Lawrencea, film označil za ‘obscenost’ in ‘sramoto’. Kot desetletje, ki se je začelo s sklepi ameriških in britanskih sodišč, ko je bilo založbam končno dovoljeno izdajati cenzurirane verzije škandaloznega Ljubimca lady Chatterley, so bila šestdeseta leta dovzetna za pisateljevo razmišljanje o moških in ženskah – ter o moških in moških (umrl je leta 1930, še preden so lahko njegovi desničarski nazori zasenčili njegove spolno revolucionarne ideje).
Kritičarka Camille Paglia se v svojem poklonu romanu Zaljubljene ženske v zbirki esejev Vamps & Tramps spominja, da so plakati z Lawrenceovim portretom v poznih šestdesetih krasili steno marsikatere študentske sobe – čeprav je šlo bržkone za študente angleščine. Takšno kultno čaščenje in popredmetenje je blizu tudi Russllovemu in Kramerjevemu filmu: energični, zabavni in okusno vulgarni hvalnici Lawrenceove filozofije.«
– J. Hoberman, The New York Times