zgodba
Naoki Higashida je pri trinajstih letih napisal knjigo, v kateri je opisal svoje izkušnje negovorečega avtista. Dečkovi zapisi se v filmu prepletejo z intimnimi portreti petih mladih ljudi z različnih koncev sveta. Medtem ko opazujemo vsakdanje trenutke iz njihovih življenj, nam Naoki razkriva, kaj zanj pomeni avtizem, kako se njegovo doživljanje sveta razlikuje od našega in zakaj se vede tako, kot se: zakaj skače.
iz prve roke
»Naokijevi opisi sveta brez govora nas spodbudijo, da začnemo o avtizmu razmišljati drugače. Negovoreče avtiste so večino zgodovine obravnavali kot manjvredne: izključevali so jih iz skupnosti, preganjali v ustanove, v nekaterih obdobjih in krajih pa celo množično pobijali. Življenja večine avtistov še vedno zaznamuje stigma. A Naokijevi evokativni opisi vrtinca misli, čustev, impulzov in spominov, ki vplivajo na vsako njegovo dejanje, nam razkrijejo – kot v uvodu h knjigi Zakaj skačem zapiše David Mitchell –, da je ‘v avtističnem telesu um, ki je ravno tako radoveden, občutljiv in kompleksen kot um kogarkoli drugega’. Naoki ovrže predstave, ki jih imajo ljudje pogosto o avtističnem spektru: da so na eni strani geniji, na drugi pa idioti. Namesto tega opiše čudovito konstelacijo različnih načinov doživljanja resničnosti, ki se jih nevrotipični svet večinoma ne zaveda. Filmskemu ustvarjalcu to ponuja priložnost, da izkoristi ves potencial filmske umetnosti in z njeno pomočjo pričara te intenzivne čutne svetove, kjer pomen nastaja skozi zvoke, slike in asociacije, ne le skozi besede. Čeprav noben film ne more poustvariti človeške izkušnje, upam, da bo dokumentarec Zakaj skačem spodbudil gledalca, da bo o avtizmu začel razmišljati od znotraj ter priznal tudi druge načine čutenja sveta; sveta, ki je lahko hkrati lep in zastrašujoč. Upam, da bo film gledalca popeljal skozi različne izkušnje avtizma in prispeval k zavedanju, kako se mora svet spremeniti, da bi postal bolj vključujoč.«
– Jerry Rothwell
zanimivosti
Naoki Higashida se je rodil leta 1992 v mestu Kimitsu na Japonskem. Pri petih letih so mu postavili diagnozo hude oblike avtizma. Sčasoma se je naučil sporazumevati s pomočjo abecedne mreže in začel pisati pesmi in kratke zgodbe. Pri trinajstih je napisal knjigo Jiheisho no boku ga tobihaneru riyu, ki je na Japonskem izšla leta 2007.
Šest let kasneje sta knjigo v angleščino prevedla priznani pisatelj David Mitchell (avtor uspešnic Cloud Atlas, The Bone Clock in v slovenščino prevedenega Tujega peresa) ter njegova žena KA Yoshida, ki imata tudi sama avtističnega otroka. Knjiga je kmalu postala mednarodna uspešnica in je bila doslej prevedena v več kot trideset jezikov. V slovenščini jo lahko beremo od leta 2017, ko je v prevodu dr. Apolonije Klančar in pod naslovom Zakaj skačem: glas dečka iz tišine avtizma izšla pri založbi Mladinska knjiga.
Naoki Higashida je kasneje na Japonskem objavil še več del, med njimi pravljice in slikanice, pesmi in eseje. David Mitchell in KA Yoshida sta leta 2017 v angleščino prevedla tudi njegovo knjigo Fall Down 7 Times Get Up 8: A Young Man’s Voice from the Silence of Autism, v kateri opisuje svoje življenje mladega odraslega človeka z avtizmom.
portret avtorja
Jerry Rothwell je poleg filma Zakaj skačem posnel tudi nagrajene dokumentarce How To Change The World o ustanoviteljih okoljevarstvene organizacije Greenpeace; Sour Grapes (v sorežiji z Reubenom Atlasom) o zloglasnem vinskem prevarantu; Town of Runners o dveh mladih etiopskih atletinjah, ki sanjata o drugačnem življenju; Donor Unknown o darovalcu sperme in njegovih številnih potomcih; School In The Cloud o prihodnosti izobraževanja; Heavy Load o skupini ljudi z učnimi težavami, ki ustanovijo punk band; ter Deep Water (v sorežiji z Louise Osmond) o amaterskem jadralcu Donaldu Crowhurstu in njegovi usodni plovbi na regati okoli sveta leta 1968.
Režiserjeva uradna spletna stran: https://jerryrothwell.com
kritike
»Film ni predolg, ne bo vam vzel veliko časa, toda spremenil bo način, kako razmišljate – in za koliko filmov lahko trdimo to? /…/ Vsak posnetek zaznamujeta skrb in spoštovanje. Fotografija je prelepa, vendar v službi zgodbe, ne lepote same. Zvok gledalca povsem prevzame in skupaj s sliko pričara svet svetlobe in vode, brnenja elektrike, ki lahko potuje kilometre, ter cele vrste čustev, od tesnobe do sramu; občutkov, ki so globlji in bolj intenzivni, kot si sploh lahko predstavljamo – a film Zakaj skačem nam bo pri tem gotovo pomagal. /…/ Ta mali filmček je učna ura v komunikaciji za vsakogar, ki je pripravljen poslušati.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily
»Onirični, čutni dokumentarec režiserja Jerryja Rothwella /…/ ljubiteljem knjige ponudi nepričakovano darilo: Rothwellov film ni knjižna priredba, pač pa odmev, odgovor, ki obogati izkušnjo izvirnega dela. /…/ Čista filmska alkimija. /…/ Razsvetljujoče in poučno delo, ki je hkrati prava paša za oči.«
– Leslie Felperin, The Hollywood Reporter
»Režiser s spretnim menjavanjem različnih leč in zvočnih pokrajin gledalcu približa psihično izolacijo in neobvladljiv čutni svet ljudi na različnih točkah spektra, pa tudi katarzične preboje v izražanju in stiku z drugimi. ‘Razpravo o avtizmu lahko spremenimo tako, da sami postanemo del razprave,’ pove Ben s pomočjo abecedne mreže; ta sočutni, domiselni dokumentarec bo številnim gledalcem odprl tako ušesa kot oči.«
– Guy Lodge, Variety
»Ste videli Rain Mana? Potem veste, kako ‘mi’ vidimo avtiste. Toda pravo vprašanje se glasi: kako avtisti vidijo nas? David Mitchell, avtor romana Atlas oblakov, ki ima tudi sam avtističnega sina, pravi, da so avtisti zunajzemeljski – da so torej kot tuja, vesoljska civilizacija, ki je ne razumemo. A kaj če tudi avtisti nas vidijo natanko tako, kot bi nas videla tuja, zunajzemeljska civilizacija, če bi se izkrcala na Zemlji? Kaj vidijo, ko nas gledajo? Kako doživljajo svet, jezik, čas, spomine? Vpogled v to smo dobili, ko je Naoki Higašida, 13-letni japonski avtist, ki ni mogel govoriti in ki svojih misli, občutkov, strahov in želja ni mogel verbalizirati, napisal knjigo Zakaj skačem, ki je postala orjaški bestseller in odprla več oči kot Rain Man, toda doku Zakaj skačem ni le preprosta ekranizacija te knjige. Narator – Jordan O’Donegan – podaja odlomke iz Higašidove knjige, Jerry Rothwell pa nas odpelje na različne konce sveta (Amerika, Britanija, Indija, Sierra Leone), med male avtiste, ki skušajo razumeti svet, in njihove starše, ki skušajo razumeti njih. /…/ In tu vidimo, kaj vse počnejo starši, da bi se povezali s svojimi avtističnimi sinovi in hčerami. Svet, jezik, čas in spomini izgubijo linearnost, a pridobijo novo kompleksnost. To komuniciranje, to iskanje stika, to fiksiranje »trenutka «, to iskanje drugega, ta ljubezen – to je prehajanje skozi portal, to je dešifnranje, to so bližnja srečanja četrte vrste, toda če je to stopanje v noč, potem nežnejše noči še niste videli, še toliko bolj, ker Rothwellov impresionistični doku izkoristi vso avdiovizualno moč filma, njegovo zunajzemeljsko občutenje sveta, njegov živ smisel za nelinearno igranje s časom in prostorom, njegov fotografski spomin, njegovo sposobnost transfiguriranja notranjih bojev. Film sploh je videti tako, kot da so ga izumili avtisti, da bi lahko komunicirali z nami.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič jr., Mladina
»Prav to – premagovanje družbene stigme in želja po razumevanju drugačnosti oseb z avtizmom – pa je tudi glavni namen dokumentarnega filma britanskega režiserja Jerryja Rothwella/…/. Rothwell, ki so ga Naokijeve pripovedi spodbudile k drugačnemu pogledu na ljudi z avtizmom, s kamero sledi šestim avtističnim otrokom oziroma mlajšim odraslim in njihovim staršem, pri čemer jih v glavnem samo opazuje. V filmu ne išče vzrokov za njihove motnje, ne podaja zdravniških ali kakšnih drugačnih zapletenih strokovnih razlag, samo spremlja jih. Spremlja njihovo okolico, njihove starše, njihovo skupno željo po vključenosti in razumevanju. Svojim opazovancem se približa na najbolj možen čuten način, in to potem s pomočjo zvočne podlage in subtilne menjave barvnega spektra poskuša prenesti tudi na gledalce. V zatemnjeni kinematografski dvorani je občutenje verjetno res neverjetno močno, a tudi z domačega ekrana, na katerega smo trenutno vezani, sporočilo filma prodre neokrnjeno: ljudje z avtizmom so predvsem in samo to – ljudje.«
– Gaja Pöschl, RA ARS
»V dokumentarcu Zakaj skačem so najbolj dragoceni vizualni in zvočni utrinki, ki simulirajo, kako avtisti doživljajo in predelujejo čutna doživetja, ter upodobitve stisk njihovih skrbnikov. Najbolj presunljivi sta izpovedi Jossovega očeta, ki mu gre na jok od skrbi, kaj bo s sinom, ko bosta z ženo umrla, ter Jestininih staršev, ki sta se ob ustanavljanju šole za otroke z motnjami v razvoju spopadala celo z ljudskim vraževerjem. V tem smislu sodita Naokijeva knjiga in Rothwellov film med umetniška dela, ki gledalca senzibilizirajo za mnogovrstnost človeških izkustev ter ga tako vzgajajo, podružbljajo.«
– Dušan Rebolj, Delo