zgodba
Leta 1942 je bilo okoli trideset »rasno ustreznih« slovenskih otrok vključenih v zloglasni nacistični program Lebensborn, ki ga je z namenom širjenja arijske rase zasnoval Heinrich Himmler. Program je bil sprva zastavljen kot mreža materinskih domov in porodnišnic, v katerih so se lahko rodili rasno čisti nezakonski otroci, pozneje pa so vanj začeli vključevati tudi ukradene dojenčke, ki jih je okupatorska vojska po dekretu idejnega vodje ugrabljala na Poljskem, Češkoslovaškem, v Ukrajini in Sloveniji, na Spodnjem Štajerskem. Večino teh otrok so oddali v posvojitev nemškim parom, ki so bili vsaj na videz zvesti nacističnemu režimu.
Dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn.
iz prve roke
»Moja zgodba z ukradenimi otroki in v povezavi z njimi z Lebensbornom se začenja leta 2012, ko me je dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok, povabil na njihovo srečanje in me vprašal, ali bi me zanimalo posneti film o tej temi. Takrat se je začelo moje veliko raziskovanje. Posnela sem približno 35 ur materiala z lastno kamero, zgolj zato, da sem se odločila, kakšna bo zgodba in kakšen bo scenarij za film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Ta film je bil potem posnet in v njem tudi nastopajo trije od otrok iz Lebensborna, ampak so v zapleteni zgodbi mnogih ukradenih otrok le omenjeni. Sem pa čutila, da je to samostojna zgodba. /…/ Protagonisti v filmu [Zajeti v izviru], ne glede na nacionalno pripadnost, sporočajo, da so odpuščanje, kompromis, sprejemanje različnosti, solidarnost in ljubezen pomembni za ohranjanje miru, ki ga je v svetu vedno manj.«
– Maja Weiss
»Pred leti mi je prišla v roke avtobiografska izpoved v knjigi Ingrid von Oelhafen z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci. V njej sem našla podatek, da je bila Ingrid ukraden slovenski dojenček. O tem, da so nacisti kradli dojenčke, celo na Slovenskem, in jih vključevali v tajni program Lebensborn, do tistega trenutka nisem ničesar vedela. /…/ Potem pa sem čez nekaj let, jeseni 2019, po televiziji gledala Majin film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki je sicer nastal že leta 2014. V njem sem zagledala Ingrid von Oelhafen in povezala dejstva. /…/ Sodelovanje pri filmu [Zajeti v izviru] je bilo pravzaprav glavni razlog, da sem zasnovala dokumentarni roman [Senca brez človeka], ki ima podnaslov Film v prozi, ker je nastajal v času snemanja in postprodukcije. /…/ Poznavanje lastnih korenin se mi zdi ena najpomembnejših človeških potreb in tudi osnovna pravica. Najbolj me je nagovorilo to, da o ukradenih otrocih, še posebno pa o ukradenih dojenčkih, ki jih je pogoltnil rasni eksperiment Heinricha Himmlerja, imenovan Lebensborn, nismo vedeli ničesar.«
– Nataša Konc Lorenzutti, soscenaristka
»To je najboljši film o otrocih Lebensborna, kar sem jih kdaj videl. Name je naredil globok vtis. Na edinstven način prikazuje, kaj je bilo storjeno ukradenim otrokom in njihovim družinam, koliko so morali pretrpeti, pa tudi kako močni in pogumni so bili. Gre za obtožbo, učno uro, poziv človeštvu, naj končno preneha s takšnimi zločini nad otroki.«
– dr. Georg Lilienthal, zgodovinar
»Film /…/ z nepopačeno zgodovinsko resnico svari pred vsakršnim zlom in nasiljem, ki ga človek povzroča sočloveku, še posebej v času vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prinaša sporočilo globoke humanosti in vere v moč preživetja, pa tudi odpuščanja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj.«
– dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje
»[Film] prikazuje moč teh štirih ljudi, njihove rane – in kako jim je kljub vsemu uspelo imeti dobro življenje. Zajeti v izviru je čustven, močan film – in nepričakovano aktualen. Zagotovo bi ga morali prikazati v Nemčiji!«
– dr. Dorothee Schmitz-Köster, novinarka in publicistka
kritike
»Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna /…/ nam zleze globoko pod kožo – in nas več ne zapusti. Predvsem zahvaljujoč zvočnim dokumentom ter filmskemu in fotografskemu gradivu /…/, ki nas odpeljejo naravnost v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja. /…/ Kako zelo si želimo, da bi bil film Maje Weiss uslišan ter da bi zaupanje v umetnost in človečnost lahko spremenilo svet.«
– Christoph Schütte, Frankfurter Allgemeine