»Jesti, kar ujamemo, je bistvo inuitskega življenja. Ko bomo prenehali loviti na ledu in jesti to, kar ulovimo, ne bomo več obstajali kot narod.«
– inuitski lovec
zgodba
Le 4500 prebivalcev naseljuje 20.000 km dolgo obalo vzhodne Grenlandije. To je eno najredkeje poseljenih območij na zemeljski obli, ki ga zaradi skrajno odročne lege ni dosegla kolonizacija. V surovem naravnem okolju je vzniknila ena najbolj specializiranih lovskih kultur na svetu. Vendar se je morala avtohtona inuitska kultura, ki tu obstaja že štiri tisočletja, ob vdoru modernega sveta v zadnjem stoletju spopasti z dramatičnimi spremembami. S prehodom od življenja v popolni osami do neposrednih učinkov in posledic globalizacije. Svet Inuitov se zdaj spreminja s svetlobno hitrostjo.
Celovečerni dokumentarni film Zadnji ledeni lovci v režiji Jureta Breceljnika in Rožleta Bregarja pripoveduje zgodbo o kulturi inuitskih lovcev vzhodne Grenlandije, ki ji danes, po skoraj 4000 letih obstoja v neusmiljenem naravnem okolju, grozi izginotje.
portreta avtorjev
Fotograf in režiser Jure Breceljnik (1974–2015) je bil avtor večkrat nagrajenih kratkih in dokumentarnih filmov, ki jih je od leta 2009 ustvarjal pod okriljem svoje produkcijske hiše Film IT. Šolanje je leta 1999 dokončal na praški filmski akademiji FAMU. Leta 2009 je posnel dokumentarec o vrhunski športni plezalki in pozneje tudi njegovi življenjski sopotnici Nataliji Gros, z naslovom Magnezij in čokolada (Chalk & Chocolate). Leta 2012 je dokončal svoj prvi celovečerni dokumentarni film, zgodbo o izjemnem francoskem hendikepiranem plezalcu Philippu Ribieru, z naslovom Divji (Wild one). Posnel in produciral je tudi dokumentarne filme Nova dimenzija (New dimension, 2011), Črno-bela nebesa (Black & White Heaven, 2010), Ratrakistov dnevnik (RTV, 2010), Ko črte govorijo (RTV, 2011) in dokumentarni portret briških vinarjev Terra Magica (2015). Tik pred koncem montaže je bilo tudi njegovo predzadnje delo Prečkanje Islandije (Crossing Iceland, 2016), ki je bilo prav tako kot film Terra Magica premierno prikazano posthumno. Žal Jure ni uspel dokončati svojih največjih filmskih sanj, dokumentarnega filma o zadnjih ledenih lovcih na vzhodni Grenlandiji, kamor se je po snemanju leta 2014 tako zelo želel vrniti. Vendar je njegova zvesta filmska ekipa produkcijske hiše Film IT Juretovo delo maja 2017 dokončala. Film Zadnji ledeni lovci je posvečen njegovi hčerki Eli Breceljnik kot tudi Juretu – v čast in še zadnji spomin na njegovo neustavljivo strast in ljubezen do fotografije in gibljivih slik.
Rožle Bregar (1988), fotograf, direktor fotografije, alpinist in popotnik, je leta 2010 diplomiral iz športne fotografije na Akademiji za multimedijo v Ljubljani. Je eden mladih ustvarjalcev, članov multimedijskega produkcijskega kolektiva Vizualist. Njegova filmografija v vlogi direktorja fotografije sega vse od komercialnih krajših filmov do celovečernih igranih ter dokumentarnih del. Za svoje kreativno filmsko udejstvovanje na področju fotografije je že kot mlad ustvarjalec prejel vrsto nagrad, med njimi tudi prestižno nagrado Iris, ki jo podeljuje Združenje filmskih snemalcev Slovenije. Na festivalu FEMF v Piranu je nazadnje prejel tudi nagrado Vilka Filača za najboljšo fotografijo za film Zadnji ledeni lovci, ki ga je po tragični smrti režiserja Jureta Breceljnika dokončal v sorežijski vlogi.
kritike
»Odlikuje ga izvrstna fotografija, ki verno prikazuje težke življenjske pogoje in prispeva k atmosferi filma. Cenimo vztrajnost, hrabrost in požrtvovalnost ekipe, ki je v težkih pogojih uspela kljub ledenemu okolju prikazati toplino ljudi, ki tam še vedno vztrajajo.«
– utemeljitev žirije, Festival evropskega in mediteranskega filma v Piranu
»Film Zadnji ledeni lovci torej naslavlja širšo tematiko, s katero se ob trku z družbenimi spremembami na krilih globalizacije srečujejo domorodna ljudstva in širše gledano tradicionalni načini življenja po vsem svetu, tudi pri nas. Film z občutkom za detajl in širšo sliko gledalcu približa pokrajino, ki jo oblikujejo ledeniki, kristalno čista voda, pa tudi živopisna, redka naselja. Zagate Inuitov spoznamo s pozornim očesom kamere, v katero se ujame tudi donkihotska trma teh ledenih lovcev, kako običaje, preden potonejo v pozabo, predati naslednji generaciji.«
– Urban Tarman, RA ARS
»Zadnji ledeni lovci so perfektna slika globalizacije, saj nam pokažejo, kako neko skupnost povsem spremeni družba, ki je daleč stran. Inuite, ki so bili alternativa, so podredili neoliberalnemu svetu brez alternativ. A to bi morali vedeti: Danci so tja prvič prispeli leta 1884 – najprej so postavili trgovsko postojanko. Takoj zatem so pripeljali duhovnika.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film neprisiljeno vleče vzporednice z modernim svetom, ki je osiromašen pristnih človeških vezi in obenem nakazuje pomembnost ostalin preteklosti, ki se na tem koncu sveta prenašajo iz roda v rod. Opozarja na pomen podnebnih sprememb, ki imajo močan vpliv na pokrajino in lahko povzročijo izumrtje določenih živalskih vrst, ter odpira vprašanje, ali je razvoj turizma za prebivalce, ki se vse pogosteje soočajo z revščino, dejansko dobra rešitev.«
– Mirjam Gostinčar, Kralji ulice
»Zrelost dela Zadnji ledeni lovci je v tem, da z uporabo filmskih izraznih sredstev bolj prikazuje kot pojasnjuje in s tem ustvari avdiovizualno fresko neke skupnosti in osupljivega habitata. S spretnim nizanjem prizorov in montažno posrečeno izmenjavo perspektiv ustvari razumevanje brez podtonov pokroviteljstva ali patetike. Ljudstvo Inuitov, ki se je v bivanjski ekonomiji precej naslanjalo na lov na tjulnje, je danes praktično oropano dostojanstva preživljanja z lastnim delom. Seveda bi bilo mikavno pokazati s prstom na enega samega krivca, v smislu abstraktnega pojma »globalizacije«, vendar je dokumentarec zrelejši od takih poenostavitev. /…/ Dokumentarec ostaja kljub vrsti sogovornikov, ki niso del tradicionalne skupnosti, in prispevajo, recimo temu, tudi “zunanjo” perspektivo, osredotočen na svoj subjekt, a obenem iz prizora v prizor prerašča okvirje. /…/ Talmudski rek pravi, da če rešiš enega človeka, s tem rešiš cel svet. Zadnji ledeni lovci nam z vrhunsko artikuliranim filmskim jezikom kažejo, da velja tudi nasprotno; z izgubo vsake take skupnosti smo izgubili en cel svet. Tudi to nam kaže, kako močno je Jure Breceljnik presegal svoje okolje. Ne samo geografsko, z avanturističnimi športnimi odpravami in iskanjem zgodb na robu znanih prostorov, ampak kakovostno. Tudi z njim smo žal izgubili neki krasen svet.«
– Gorazd Trušnovec, RA ARS