zgodba
Zeko, brivec in nekdanji vojak s posttravmatsko stresno motnjo, povabi brata Braca in prijatelja na praznovanje bajrama. Njegov načrt je izkoristiti praznično vzdušje, da bi brata, alkoholika in odvisnika od iger na srečo, pregovoril, naj se spremeni.
Žaba, posneta po veliki gledališki uspešnici in z odlično zasedbo bosanskih igralcev na čelu z Emirjem Hadžihafizbegovićem, govori o dolgotrajnih posledicah vojne travme za intimna življenja ljudi, toda namesto zgodbe o obupu prinaša presunljivo in osvežujoče sporočilo optimizma.
iz prve roke
»Vojna v Bosni in Hercegovini se je končala leta 1995. Danes, osemnajst let kasneje, ljudje še vedno živijo pod močnim vplivom vojne, so nesrečni, nezadovoljni, bolni in zafrustrirani. Najhuje pa je to, da nimajo moči, da bi kaj spremenili. Žaba je film o takšnih ljudeh, o posttravmatski stresni motnji kot diagnozi, a tudi kot stanju duha. Želel sem posneti film, ki bi naravnost povedal, da je lahko bolje, da je stvari mogoče spremeniti, toda ne smemo čakati, da jih bodo spremenili drugi. Politika, visoki predstavnik, selektor, direktor firme ali predsednik hišnega sveta. Mali, navadni ljudje so sila, ki je zmožna spreminjati svet, najprej pri sebi, nato svet okoli sebe. To je stvar izbire in odločitve! Želel sem posneti film, ki bi obravnaval ta problem, vendar z odločno optimističnim sporočilom. /…/ Gledališka predstava, ki sem jo po istem besedilu režiral v Kamernem Teatru 55, je imela preko sto petdeset ponovitev in je v regiji osvojila celo vrsto prestižnih gledaliških nagrad. Ogledalo si jo je okoli petindvajset tisoč ljudi. Spoj pomembne teme in jasno izraženega stališča, da se stvari lahko spremenijo na bolje, je zelo dobro deloval, udaril je silovito in prebudil močna čustva. Optimistični konec je bil katarzičen. Zdaj bi rad napravil korak dlje, povzdignil vse idejne ravni za stopničko višje in povedal to zgodbo z drugimi sredstvi, v drugem mediju.«
– Elmir Jukić
»Liki tega filma iščejo smisel in film se zaključi tako, da glavni junak med bombo, samomorom in brcanjem žoge izbere žogo. Tako je treba gledati na življenje, optimizem je duševno zdravje, pravzaprav zdravje duše, in v najhujših trenutkih moramo misliti pozitivno. Naše življenje je takšno, kakršne so naše misli, in če si vsak dan nezadovoljen, bo takšno tudi tvoje življenje. Naj bo to življenje še tako surovo, zlasti v Bosni, kjer nas že stoletja ne razvaja, moraš najti nekaj pozitivnega in se tega oprijeti.«
– Emir Hadžihafizbegović
zanimivosti
Bosansko-hercegovski film Žaba je posnet po istoimenski gledališki igri zagrebškega dramatika Dubravka Mihanovića. Na gledaliških odrih je bilo delo prvič uprizorjeno leta 2005 v zagrebškem gledališču Teatar Itd v režiji Franke Perković, s Sretenom Mokrovićem in Franjo Dijakom v glavnih vlogah. Predstava na domačih tleh ni doživela posebnega uspeha. Nato pa je v sosednji Bosni in Hercegovini zaživela na novo. Za sarajevski Kamerni Teatar 55 jo je režiral Elmir Jukić z vrhunsko zasedbo bosanskih igralcev in predstava je čez noč postala velika uspešnica, tako doma kot na turneji po regiji in širši Evropi. Po uspehu gledališke igre so sklenili ustvarjalci posneti še film, prav tako v Jukićevi režiji ter z isto igralsko zasedbo. Scenarij sta za film priredila Elmir Jukić in Pjer Žalica (Pri stricu Idrizu).
portret avtorja
Elmir Jukić (rojen leta 1971 v Sarajevu), bosanski gledališki, televizijski in filmski režiser, je diplomiral iz režije na Akademiji dramskih umetnosti v Sarajevu, kjer danes tudi poučuje. Kot režiser je bil doslej dejaven zlasti na gledaliških odrih in televiziji, kjer je med letoma 2007 in 2016 režiral priljubljeno humoristično serijo Lud, zbunjen, normalan. Kratki igrani film Ram za sliku moje domovine (2005) mu je prinesel nagrado leopard prihodnosti na festivalu v Locarnu. Bil je član uredništva filmske revije Sineast, kjer je med drugim objavil študije o Ingmarju Bergmanu, Rainerju Wernerju Fassbinderju, Davidu Lynchu in Stanleyju Kubricku. Žaba, filmska priredba izjemno uspešne gledališke igre Dubravka Mihanovića, ki jo Jukić režiral tudi za gledališče, je avtorjev celovečerni igrani prvenec.
kritike
»Spoštovanja vredno je, kako režiser Jukić in umetniški sodelavci govorijo tiho, da bi lahko na ves glas spregovorila tema. Elmir Jukić je ubrano, diskretno in zadržano režiral na videz enostaven film o veliki problematiki. Pogreznil nas je v življenja ljudi, o katerih film govori neslišno, in nam pomagal, da doživimo njih in sebe v peklenski temi njihove notranje drame. V ozadju njihove zgodbe je ves čas slišati glas družbene realnosti, ki ovija tradicijo v pretirano sentimentalnost. Zvočna slika sladke kolektivne samopozabe predstavlja dramatični kontrapunkt stvarnosti glavnih likov, in ta izjemen režijski pristop vzpostavi osnovni konflikt filma. Žaba odpira temeljno vprašanje, ali generacije, ki jih je opustošila vojna, lahko najdejo razloge za optimizem ali pa upanja ni več.«
– Haris Pašović, Radio Sarajevo
»O gledališki naravi izvorne snovi pričajo dogajanje filma, ki se večino časa odvija v enem prostoru, občasne kader-sekvence, posnete z ročno kamero, in komorna zasedba glavnih likov. Jukić na trenutke izstopi iz tega okvira, skozi Zekove spomine popelje film iz brivnice in v scenarij vključi nove bežne like, ki jih upodobijo tudi legendarni igralci, kot sta Boro Stjepanović in Vlasta Velisavljević. Toda igralski slog ansambla, ki ponavlja svoje vloge z gledaliških odrov, je zdaj drugačen, bolj filmski in bolj realističen, zaradi česar je Žaba veliko več kot zgolj filmska priredba gledališke igre.«
– Marko Stojiljković, Cineuropa
»Obtičali so, vrtijo se v krogu, življenje jih je povozilo, začeti hočejo znova, hlepijo po spremembi, zato je Zeku tudi povsem jasno, da bi v boju proti orjaškemu črvu, ki žre Sarajevo (in njih), potrebovali superžabo, ki v sloviti Murakamijevi zgodbi pred orjaškim črvom reši Japonsko. Še najbolje bi bilo, če bi v superžabo – v orožje – prelevili kar svojo nostalgijo po dobrih, starih predvojnih časih (in vožnjah s citroenom DS, alias »žabo«) in male rituale, recimo britje, igranje nogometa in branje knjig, namiguje film (posnet po gledališkem hitu Dubravka Mihanoviča), kot da bi – v duhu Walterja Benjamina – slutil transformativno, revolucionarno energijo, ki tli v »zastarelih« rečeh, kot so nostalgija in rituali.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Scenarist Pjer Žalica je igro Dubravka Mihanovića razmeroma uspešno dopolnil s t. i. flash backi, hipnimi spomini osrednjega lika iz vojnega obdobja in nekaj recimo jim zunanjimi prizori taksista Švaba in Braca, glavnina dogajanja pa vendar poteka v brivskem salonu – film tako zelo spominja na pristop Polanskega v Masakru – dramski dialogi so še vedno gledališko intenzivni, frekventni, vendar jih je ekipi uspelo veristično preoblikovati – predvsem po zaslugi, spet podobno kot v Masakru, odlične igre nastopajočih z Emirjem Hadžihafizbegovićem na čelu. Njegova ponotranjena igra prav v vsakem kadru učinkovito oživlja predstavni, miselni in čustveni svet psihično ranjene osebe in hkrati odslikava širše družbeno ozračje sodobnega Sarajeva in Bosne. S celovito domišljenima igralskima upodobitvama ga odlično dopolnjujeta tudi Aleksandar Seksan kot Braco in Mirsad Tuka kot Švabo – prvi izredno natančno, včasih samo s pogledom, upodobi odvisniško strast svojega lika in ambivalentni odnos do brata, drugi suvereno nastopi v vlogi mirne, ravnodušne osebe, ki sicer ni neposredno doživela vojne, vendar še kako živi njene posledice. Režiser Elmir Jukić, ki je režiral tudi gledališko predstavo te igre, je torej stavil na pravo karto – filmsko igro in uspel. Za kaj takega je potreben pogum, celo drznost, ki sta se v tem primeru izvrstno obrestovala.«
– Matej Juh, Radio Slovenija