zgodba
Palestinski pesnik in italijanski novinar v Milanu srečata skupino petih Palestincev in Sircev, ki so v Evropo prek otoka Lampedusa pribežali pred vojno v Siriji. Skleneta, da jim bosta z uprizoritvijo navidezne poroke pomagala priti na Švedsko, navzlic nevarnosti, da zaradi trgovine z ljudmi pristaneta za zapahi. S palestinsko prijateljico, napravljeno v nevesto, ter še kakšnim ducatom italijanskih in sirskih prijateljev v vlogi svatov prepotujejo pol Evrope in v štirih dneh za seboj pustijo tri tisoč kilometrov. S čustvi nabito potovanje na plan prinese zgodbe, upe in sanje petih Palestincev in Sircev ter njihovih precej posebnih tihotapcev, obenem pa razkrije neznano plat Evrope – transnacionalno, razumevajočo in nepokorno Evropo, ki se norčuje iz zakonov in omejitev Trdnjave na nekakšni maškaradi, ujeti na filmski trak, ki se je na cesti od Milana do Stockholma dejansko odvijala med 14. in 18. novembrom 2013.
iz prve roke
»Z nevesto sem je več stvari hkrati: dokumentarec in vendar politično dejanje, resnična in vendar fiktivna zgodba. Že od samega začetka je hibridna narava filma narekovala določene odločitve. Najprej odločitev glede scenarija; namesto da bi spisali dialoge in vloge je bilo potovanje organizirano na osnovi posameznih prizorov, zamišljenih situacij, v katerih so se liki, vajeni prisotnosti kamere, lahko prosto gibali. Snemanje se je torej vselej prilagajalo potrebam političnega dejanja, saj je morala skupina prav zares priti na Švedsko – ne le za potrebe filma. In tja je morala priti kar najhitreje. Tempo je bil seveda temu primerno peklenski: dvanajst ur vožnje z avtom, snemanje prizorov, prenašanje datotek s spleta in, če je le bilo vse po sreči, tri ure spanja dnevno. Če člani ekipe niso že prvi dan zbežali, tega niso storili zaradi vzdušja, ki se je vzpostavilo med njimi. Povezovalo jih je dejstvo, da so si delili veliko tveganje in velike sanje. Izkušnja je spremenila njihov način videnja stvari in jim pomagala poiskati nov pogled na mejo – nov jezik, ki je, ne da bi se ujel v past viktimizacije, pošasti njihovih strahov preobrazil v junake njihovih sanj, grdo v lepo in številke v imena.«
– Antonio Augugliaro, Gabriele Del Grande, Khaled Soliman Al Nassiry
portret avtorjev
Antonio Augugliaro (Italija, 1978) je montažer in režiser, ki je svojo kariero začel v video-umetnosti. Trenutno dela v televizijski (Sky, Discovery) in neodvisni filmski produkciji v Milanu.
Gabriele del Grande (Italija, 1982) je pisatelj in neodvisni novinar. Poročal je o arabski pomladi in vojnah v Libiji in Siriji ter ustanovil mehanizem nadzora žrtev meja Trdnjave Evrope.
Khaled Soliman al Nassiry (Sirija, 1979) je palestinsko-sirski pesnik, rojen v Damasku in živeč v Milanu. Delal je kot glavni urednik emiratske založniške hiše Noon, trenutno pa vodi svoj lasten projekt Almutawassit.