Subtilen portret bosanske družine srednjega razreda na pragu velikih življenjskih sprememb. Medtem ko njena družina razpada, se mlada umetnica Berina sooča s prebujajočo se seksualnostjo in z materino neizbežno smrtjo. Oče se ne more sprijazniti z dejstvom, da se družinsko življenje v bistvu odvija že brez njegove žene, Berina pa skuša mamo in s tem vso družino rešiti na edini način, ki ga pozna – s pomočjo umetnosti, vere in čarovnije.
kritike
»Čustveno nabit portret družinske igre moči, prebujajoče se seksualnosti in smrtonosne bolezni v sodobnem Sarajevu /…/. Čeprav film na prvi pogled nima izstopajočega protagonista, v zgodbi dominirata Furlanova in Pikićeva kot mati in hči, vse do bridkega konca ujeti v zanko merjenja moči. /…/ Prikazati umirajočo žensko v tako nesimpatični luči, a brez obsojanja, je pogumna poteza Lončarevića in Furlanove. Jasna je morda res pasivno agresivna tiranka, a je večplastna in popolnoma verodostojna. /…/ Eleganten, v čistih jesenskih tonih posnet film obdela potencialno solzavo, senzacionalistično tematiko z občudovanja vredno fineso in zadržanostjo. /…/ Lončarević vseskozi vzdržuje krhko tonalno ravnovesje in dopušča, da brezbesedne montaže prizorov praznih parkirišč ali s snegom pobeljenih ulic spregovorijo o lavi bolečih čustev, ki brbota tik pod površino, tik onstran kadra.«
– Stephen Dalton, The Hollywood Reporter
»/…/ čeprav je film posredno povezan z balkansko vojno in njenimi posledicami, je to nedvomno buržoazna zadeva, ki se dotika tem izgube, žalovanja in odraščanja /…/. Liki v filmu ne razpolagajo s prav velikim številom replik; Lončarević se namesto tega raje nasloni na odlično sposobnost svojih igralcev, da misli in čustva prikažejo z izrazi obrazov in s telesno govorico.«
– Vladan Petković, Cineuropa
»Film Z mamo /…/ v prvi vrsti pozorno spremlja in izriše nemalokrat boleče natančen portret energične, dominantne matere, ki se spopada z zadnjim stadijem raka dojke in se sooča ne le z gotovo smrtjo, pač pa tudi z možem in dvema hčerkama, ki jih pušča za sabo. /…/ V ozadju je sodobno Sarajevo, kjer staro in novo še vedno sobivata, kjer se na balkonih suši perilo in verniki v mošejah žebrajo molitve, na drugi strani stojijo svetle, imenitne sodobne tehnološke zgradbe in bučne diskoteke, Lončarević pa se uspešno izogne melodramatskim pastem.«
– Dan Fainaru, Screen International