»Govorimo lahko le s svojimi slikami.«
– Vincent van Gogh v svojem zadnjem pismu
Ustvarjalci so umetnikove besede vzeli zares in ustvarili prvi v celoti naslikan celovečerec, v katerem je vsaka sličica ročno izdelano oljno platno. Film, ki v slogu detektivke raziskuje van Goghovo burno življenje in skrivnostno smrt, si je prislužil nominacijo za oskarja in nagrado Evropske filmske akademije za najboljši animirani celovečerec ter nagrado občinstva v Annecyju.
kritike
»Van Goghove poteze čopiča še danes, več kot stoletje po njegovi smrti, izžarevajo skoraj psihedelično energijo ter utripajo z intenzivnostjo, za katero se zdi, da izvira naravnost iz slikarjevega težavnega osebnega življenja. Zdaj pa si predstavljajte, da v eno izmed teh slik strmite celih 90 minut – ali pa, še bolj noro, zamislite si, da se slike pred vašimi očmi dejansko začnejo premikati. S takšno vizijo se je poljska animatorka /…/ lotila tega resnično občudovanja vrednega portreta velikega nizozemskega umetnika. /…/ Že mogoče, da je film nekakšna vaja v slogu, a občutljivost, ki jo pričujoče umetniško delo pokaže do svojega subjekta, je tisto, kar ga nazadnje povzdigne nad množico slabih kopij /…/.«
– Peter Debruge, Variety
»Dolgo in mukotrpno delo iz ljubezni /…/ spremeni van Goghove slike v nenavadno biografijo. Pri celi množici umetnikov sta filmska ustvarjalca naročila na tisoče oljnih slik in z njihovo pomočjo spremenila znamenita dela sodobne umetnosti v hipnotično in očarljivo animacijo. Ljudje z van Goghovih platen – podeželski francoski funkcionarji, zdravniki, natakarice in kmetje /…/ – skrivnostno oživijo s pomočjo glasov nekaterih dobro znanih igralcev.«
– A.O. Scott, The New York Times
»Zamislite si, da Zvezdna noč ali Nočna kavarna nenadoma oživita pred vami; to je prav tako revolucionarno in osupljivo, kot bi na primer prvič gledali Pixarjev film.«
– James Mottram, The Independent
»/…/ eno najbolj norih del ljubezni, kar se jih je letos znašlo na filmskih platnih. In v tem smislu nadvse primeren in čudovit poklon svojemu subjektu.«
– Joe McGovern, Entertainment Weekly
»Film, napet kot kakšna Columbova preiskava, /…/ spaja lepoto in suspenz, poezijo in dokumentarec.«
– Christophe Narbonne, Première
kritike
»Temeljna dilema – komu izročiti pismo – deluje kot prispodoba za posmrtno izročitev slikarja, ki ga ni za življenja nihče cenil, svetovnemu občinstvu. Tako sta Dorota Kobiela in Hugh Welchman ustvarila svojevrsten poklon življenju mojstra, zaznamovan z dialoško živahnostjo in z odstopom od suhoparne biografije – saj van Goghovo smrt navsezadnje predstavita kot detektivsko uganko. Še močnejši značaj poklona pa nosi tehnična izvedba. Film je bil namreč ustvarjen v rotoskopski tehniki, torej s preslikavanjem podob, posnetih v živo. Preslikave je več kakor sto likovnikov z oljnimi barvami ustvarilo po zgledih van Goghovih del. Tako je pripoved dokaj dobesedno povedana iz van Goghovega zornega kota. Kobiela in Welchman sta van Goghu omogočila, da je še drugače nagovoril gledalce svojih neštetih slik.«
– Dušan Rebolj, Nedeljske novice