zgodba
Malony, ki ga je pri šestih letih zapustila mama, kot najstnik postane redni obiskovalec sodišča za mladoletne. Okoli njega počasi raste nadomestna družina: sodnica Florence, ki se bliža upokojitvi, ter vzgojitelj Yann, ki je imel tudi sam težko otroštvo. Oba mu z veliko mero predanosti, potrpljenja in ljubezni pomagata najti pravo pot.
Režiserka Emmanuelle Bercot je po Bettie gre ponovno združila moči s Catherine Deneuve in posnela ganljivo dramo, ki zagovarja misel, da družba nima pravice obupati nad nobenim izmed svojih mladostnikov – zlasti ne nad tistimi najbolj nasilnimi in “brezupnimi”. Otvoritveni film lanskega Cannesa.
zanimivosti
Režiserka je znana po tem, da rada sodeluje z naturščiki. Rod Paradot, ki igra mladega prestopnika, je pred snemanjem filma obiskoval poklicno šolo, kjer se je uril za mizarja. Prav tako večina mladinskih svetovalcev v filmu opravlja ta poklic tudi v resničnem življenju.
Tako režiserka kot scenaristka sta med snovanjem filma opravljali pripravništvo na sodišču za mladostnike v Parizu.
iz prve roke
»’Vsi otroci imajo pravico do izobrazbe. Zagotoviti jo mora družina, sicer je odgovornost družbe, da pomaga.’ Ta stavek, ki sem ga prebrala v knjigi nekega sodnika, zelo natančno pojasni, o čem film pravzaprav govori. /…/ Kako bomo rešili družbo, če ne z izobraževanjem, in sicer v širšem smislu besede? Pravno varstvo mladoletnikov temelji na ideji, da ni za otroka nič zapisano v kamen in da je pot navzdol s pomočjo vzgojnih in podpornih programov mogoče zaustaviti. Kako pri tem ne obupati, saj se rezultati pokažejo počasi – če sploh se? Prav to je tema mojega filma. /…/ Imam strica, ki je vzgojitelj, in kot otrok sem ga neko poletje obiskala v Bretanji, kjer je vodil tabor za mlade prestopnike. /…/ Na deklico iz premožne in skrbne družine, kakršna sem bila, je vedenje najstnikov, ki niso imeli takšne sreče kot jaz, naredilo močan vtis: očarala sta me njihova predrznost, upor proti avtoriteti in družbenim pravilom. Hkrati pa sem občudovala trud svojega strica in ostalih vzgojiteljev, da bi jih spravili ‘na pravo pot’ ter jih naučili ljubezni in spoštovanja – do drugih, predvsem pa do samih sebe. Spomin na to poletje je ostal živ vse do najstniških let, ko sem začela razmišljati, da bi postala sodnica za mladoletnike, kasneje pa me je navdahnil, da sem posnela film. /…/ Že od začetka sem imela v mislih Catherine … ali pa Gérarda Depardieuja. In nikogar drugega! Kot da bi lik zahteval veliko avtoriteto iz sveta filma. Moj stric se je nekoč zbližal z mladim prestopnikom, za katerega je več let skrbel kot svetovalec – skupaj s sodnico za mladoletne, ki je bila tik pred upokojitvijo. /…/ Tudi najstnik se je na oba zelo navezal. Stric mi je povedal, da je nekega dne rekel sodnici: ‘Zanj si ti njegova mati, jaz pa njegov oče,’ in ona je odgovorila, ‘ne, ti si njegova mama, jaz pa njegov oče.’ V tistem trenutku sem se odločila, da bo sodnik ženskega spola in da mora vlogo odigrati Catherine. /…/ Mislim, da je v tej vlogi izjemna. Ima očitno naravno avtoriteto, hkrati pa je izjemno pozorna in zaščitniška. Ima zelo močno materinsko plat. To mešanico sem iskala za sodnico in Catherine je popolnoma uspelo.«
– Emmanuelle Bercot
portret avtorice
Emmanuelle Bercot (1967, Pariz) si je kot igralka ustvarila ime v filmih režiserjev, kakršni so Claude Miller, Claude Lelouch in Bertrand Tavernier, od leta 2001 pa se vse bolj uveljavlja tudi kot filmska režiserka. Za kratkometražec Les vacances je prejela nagrado žirije na festivalu v Cannesu, kjer je bil v sekciji Posebni pogled prikazan tudi njen celovečerni prvenec Clément. Film Z dvignjeno glavo je po Bettie gre drugi celovečerec, ki ga je posnela s Catherine Deneuve.
kritike
»Nemalokrat ganljiv film visokih moralnih načel, ki nihilizem in depresivnost, pogosta spremljevalca socialnega realizma, zamenja s pozitivno vizijo o tem, kaj lahko država naredi, da bi pomagala, in česa ne more. /…/ Z dvignjeno glavo je film o upanju. Vztraja pri nemoderni misli, da so tudi predstavniki avtoritete lahko pozitivni liki /…/. To je film, /…/ ki ga ni sram lastnega optimizma /…/.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Resen primerek socialnega realizma, ki se loteva enako resnega vprašanja: kako se lahko kot družba na najboljši način spoprimemo s skrajno odtujenimi in prestopništvu zapisanimi mladostniki.«
– Geoff Andrew, Sight & Sound
»Sporočilo filma se nazadnje izkaže za bolj spodbudnega, kot bi pričakovali iz začetnih prizorov. Bercotova preudarno pokaže, da rešitve ne prinesejo nujno niti sistem niti osebne vezi, pač pa neprecenljiva kombinacija obojega.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter
»Film Emmanuelle Bercot je drama o odrešitvi, ki se konča z optimistično noto, čeprav nas pred tem popelje čez precej težak teren /…/. Filmu ne moremo očitati pomanjkanja energičnosti in resnosti. Gre za redek primer drame o težavnem najstniku, v kateri je sodni sistem prikazan kot popolnoma dobrohoten in kot vir pomoči za ljudi v stiski. Surovi realizem še poudarijo mladi naturščiki v stranskih vlogah.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»/…/ Emmanuelle Bercot z osredotočenjem na to družbeno vprašanje tvega, da bo obtožena pretiranega poenostavljanja in melodramatiziranja. Kljub temu pa se z veliko mero spretnosti, preciznosti in energičnosti uspešno izogne vsem oviram, pri čemer ji pomagajo prvovrstni igralci; med njimi izstopa odkritje Rod Paradot, ki ga izvrstno dopolnjujeta predvsem Catherine Deneuve in Benoît Magimel. /…/ Film uspešno izpolni svoje poslanstvo prikazati svet mladostniškega prestopništva brez pretirane črnogledosti ter skuša namesto tega najti upanje za prihodnost.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Vendar tretji celovečerec Emmanuelle Bercot še zdaleč ni hladna, brezosebna študija sodnega sistema za mladostnike. Nasprotno. Bercot svojo pripoved o dečku Malonyu, v njegovih najstniških letih ga odigra osupljivi Rod Paradot, ki iz platna žari s tako karizmo kakršne že dolgo nismo videli, začne z razdalje, skoraj naturalistično. /…/ A film kmalu krene v povsem nasprotno smer, saj po kratkem približevanju dosledno vstopi v intimni, čustveni svet svojih protagonistov; mladostnika Malonya, sodnice, ki je zadolžena za njegov primer in dodeljenega skrbnika. Zaradi tega se film zdi malce preveč skonstruiran, celo notranje razdvojen. A pri celovečercu Z dvignjeno glavo gre vendarle za delo, ki je pomembno in relevantno. Zaradi družbene tabuiziranosti problematike, o kateri se vse premalo govori, pa tudi več kot dobrodošlo in celo nujno filmsko delo.«
– Denis Valič, RA ARS
»Skozi prikaze različnih situacij, v katerih se znajde protagonist, uspe filmu dobro ujeti njegov konfliktni odnos s svetom. Filmski medij je v tem primeru do polnosti izkoriščen; prikaz fantovih čustvenih stanj in nihanj je najbolje uprizorjen skozi sliko, medtem ko je besedna komunikacija nemalokrat nepopolna, okrnjena in zavajajoča, odraža pa tudi Malonyjev problem pri odkritem komuniciranju z okolico in soljudmi.«
– Zarja Vršič, Koridor