zgodba
Prodala je prek dvesto milijonov plošč, osvojila sedem grammyjev in se rekordnih sedemkrat zapored uvrstila na vrh ameriške lestvice najbolj priljubljenih singlov. A njeno bleščečo kariero so kmalu zasenčile težave v zasebnem življenju, predvsem dolgoletni boj z drogami in burni zakon z Bobbyjem Brownom. Vse od pevkine prezgodnje smrti leta 2012 so si milijoni oboževalcev zastavljali isto vprašanje: zakaj je ta neverjetno nadarjena in lepa ženska pred očmi vsega sveta sabotirala lastno prihodnost? Režiser preplete javnosti doslej neznane družinske posnetke, redko videne nastope ter ekskluzivne intervjuje z najbližjimi, da bi se poklonil glasu, ki je navdihoval množice, ter razvozlal skrivnost pevkinega tragičnega padca.
Intimen, ganljiv in presenečenj poln dokumentarni portret pop ikone Whitney Houston, po domače »Nippy«, je z uradnim pooblastilom pevkine družine zrežiral oskarjevec Kevin Macdonald (Marley). Film je svetovno premiero doživel na festivalu v Cannesu.
iz prve roke
»Preden sem se lotil tega filma, nisem bil velik oboževalec Whitneyjine glasbe. Vedno pa sem občudoval čustveno moč njenega glasu. Zdelo se je, da komunicira predvsem neverbalno; bolj z zvenom svojega glasu kot z besedili. Drugi razlog, zaradi katerega sem hotel narediti ta film, pa je bilo vzdušje skrivnostnosti, ki jo je obdajalo; dejstvo, da v intervjujih nikoli ni razkrila svojega pravega obraza in da imajo celo njeni najbližji prijatelji in sorodniki različne poglede na to, zakaj je tako tragično končala. Njeno življenje je bilo polno skrivnosti in laži, to pa je odlično izhodišče za fascinantno detektivsko zgodbo. /…/ Zakaj je nekdo, ki je imel toliko talenta in lepote, pred očmi javnosti samega sebe tako boleče uničil? /…/ Sprva sem mislil, da se razlog skriva v njeni spolni usmerjenosti; v tem, da ni mogla javno razkriti svoje homoseksualnosti. Ko pa sem zakopal globlje, sem ugotovil, da ne gre za to. Resnična zgodba je bila povezana z njeno družino in otroštvom. /…/ Imel sem srečo, da so projekt podprli Pat Houston in Whitneyjini dediči. Zaupali so mi ‘ključe do zaklada’, hkrati pa mi dali popolno svobodo, da zgodbi sledim, kamor me bo peljala. Whitney je v svojem bistvu intimna družinska zgodba, ki razkrije pevkino povsem novo plat; pokaže jo takšno, kakršne niso poznali niti njeni najbolj strastni privrženci. /…/ Ko sem se pogovarjal z Nickom Broomfieldom [režiserjem filma Whitney Houston (Whitney: Can I Be Me)], sem imel občutek, da gre za povsem različna filma. Njegovega nisem videl, ampak Nicka iskreno spoštujem. /…/ Moj film je zelo intimen, govori pa tudi o Whitneyjini glasbeni genialnosti. To pa sta dve stvari, za kateri vem, da ju on ni mogel narediti. Ni imel namreč dostopa niti do njene glasbe – z izjemo enega koncerta – niti do njene družine.«
– Kevin Macdonald
portret avtorja
Kevin Macdonald (Glasgow, 1967) je kariero začel z biografijo svojega starega očeta Emerica Pressburgerja, The Life and Death of a Screenwriter, po kateri je kasneje posnel svoj prvi dokumentarni film The Making of an Englishman (1995). Slavo mu je prinesel z oskarjem nagrajeni One Day in September (1999), dokumentarec o palestinskem terorističnem napadu na izraelske športnike na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972. Sledil je še en dramatiziran dokumentarec, alpinistični Dotik smrti (Touching the Void, 2003), ki je dosegel velik komercialni uspeh in osvojil kopico priznanj, med drugim nagrado BAFTA in nagrado za najboljšo režijo na ljubljanskem Festivalu dokumentarnega filma leta 2006. Njegov prvi igrani celovečerec Zadnji škotski kralj (The Last King of Scotland, 2006) je prejel tri nagrade BAFTA, Forestu Whitakerju pa je za upodobitev zloglasnega ugandskega diktatorja Idija Amina prinesel tudi oskarja za najboljšo glavno vlogo. Med režiserjeva dela sodijo še igrani filmi Državniške igre (State of Play, 2009, z Russllom Crowom in Benom Affleckom), Zlati orel (The Eagle, 2011, s Channingom Tatumom in Jamiejem Bellom), How I Live Now (2013, s Saoirse Ronan in Tomom Hollandom) in Black Sea (2014, z Judom Lawom) ter dokumentarca Life in a Day (2011) in Sky Ladder: The Art of Cai Guo-Qiang (2016). V Kinodvoru smo si pred nekaj leti lahko ogledali Macdonaldov dokumentarec o Bobu Marleyju Marley (2011).
kritike
»Whitney je drugi dokumentarni film o življenju in smrti Whitney Houston, ki je prišel na platna v zadnjem letu, in hkrati drugi, ki je osupljivo dobro narejen. /…/ Morda res nismo potrebovali še enega dokumentarca, ki bi nas opomnil, kako močna in transformativna pevka je bila Whitney, a pričujoči film naredi nekaj pomembnejšega: poglobi se v vprašanje ‘zakaj’ in pride do boleče prepričljivega odgovora. Macdonaldov večplastni portret Whitney Houston nam pomaga razumeti zapletene sile, ki so jo pogubile.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Macdonaldov vznemirjujoči, bogato kontekstualizirani dokumentarni portret /…/ seže preko težav z odvisnostjo ter zakoplje globlje v psihične stiske, ki so se začele že precej bolj zgodaj – vključno s šokantnim razkritjem otroške travme, ki bo za mnoge oboževalce po vsej verjetnosti veliko razodetje tega filma. /…/ Whitney se izogne senzacionalizmu in vse skupaj prikaže kot ameriško tragedijo /…/ o občutljivi ženski, ki nikoli ni imela priložnosti, da bi preprosto ugotovila, kdo v resnici je. /…/ Zgodba je resnično neverjetna in tudi za tiste, ki ne sodijo med strastne privržence Whitney Houston, bo film pretresljiva čustvena izkušnja.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Film se osredotoča predvsem na Whitneyjino odsotnost; bolečo praznino, ki smo jo občutili tako v času njenega življenja kot smrti. Whitney smo mnogi pogrešali, že preden nas je zapustila; ta nepopolni dokumentarec premišljeno in učinkovito izkoristi to hrepenenje.«
– Guy Lodge, The Guardian
»Ravno ko se nam začne zdeti, da Whitney ni nič več kot najnovejši prispevek k žanru o ‘little girl blue’, doseže film svoj ‘rosebud’ trenutek. Po devetdesetih minutah Macdonald najde možen ključ do skrivnosti Whitneyjinega trpljenja – in film nenadoma postane sila vznemirljiv.«
– Nicholas Barber, BBC
»Macdonaldov film odlikujeta širina in domet, pa tudi režiserjeva sposobnost, da protagoniste pripravi do tega, da se mu odprejo.«
– Kaleem Aftab, Cineuropa
»Film je najmočnejši v trenutkih, ko Whitney poveže s širšo zgodovino črne Amerike.«
– Tim Grierson, Screen International
»A Kevin Macdonald, med drugim tudi avtor Marleya, me je s svojim ponovno nadvse preprosto naslovljenim delom Whitney, znova presenetil. Kljub dejstvu da pop izvajalke Whitney Houston še niti poslušal nisem skoraj nikoli, moram danes priznati, da jo po Macdonaldovem delu ne le kar dobro poznam, pač pa celo cenim njeno glasbeno znanje ter vokalno izvajalsko spretnost in sposobnost. V prvih nekaj sekvencah nas poskuša Macdonald prek svojske dekonstrukcije njene podobe in vpenjanja te v kontekst reaganovskih osemdesetih let, sicer prepričati da je Whitney le še en produkt visoko kapitalistične logike te dobe. A že kmalu za tem pred nami razpre vso protislovnost, ki jo je Whitney nosila v sebi. Od dejstva da je rasla na surovih ulicah ameriških urbanih predelov, kjer so živele revne manjšine, pa do tega, da je končala v osladnem popu. Od zafrkavanja v šoli da je preveč bela, pa do tega, da je postala ikona boja za pravico do medrasnih razmerij. In ne nazadnje od tega da je zanjo družina predstavljala tako vir njene moči in izrazne silovitosti, kot tudi najbolj globoke bolečine. Pri tem mislim na zlorabo in droge. In prav to so ključni momenti dokumentarnega portreta ameriške glasbenice, prek katerega nam poskuša Macdonald odgovoriti na pereče vprašanje vseh ki so jo poznali. Zakaj?«
– Denis Valič, RA Slovenija
»Ko je leta 1991 na SuperBowlu – kmalu po začetku I. zalivske vojne – pela ameriško himno, jo je zapela tako, kot da bi skušala legitimirati vse ameriške invazije, intervencije, vojne in okupacije, toda dejansko jo je posnela nekaj dni prej v studiu – na štadionu je petje le simulirala, pela je pred ugasnjenim mikrofonom, to pa zato, da bi lahko pela res iz srca. Res, pela je iz srca. Kot Amerika, ki vse, kar počne v Iraku ali Afganistanu (ali kjerkoli), počne iz srca. Drog je vedno na pretek, vsi mislijo, da je lahko, a ni, v smehljaju tistih, ki so »brez ene same mračne črte«, pa pojejo travme, dokler ni orgije konec – to je klasična ameriška zgodba in obenem življenjska zgodba Whitney Houston, ki je v sanjah vedno bežala pred velikanom.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina