zgodba
Adam je melanholični scenarist, ki živi v skoraj prazni stolpnici na obrobju Londona. Neke noči po naključju spozna Harryja, še enega osamljenega prebivalca stavbe. Medtem ko se med moškima razvija strastno razmerje, Adama vse bolj vleče v predmestje, kjer je odraščal. V hiši, kjer je vse videti kot nekoč, ga pričakata starša, ki sta umrla pred tridesetimi leti …
iz prve roke
»Všeč mi je bila osrednja ideja romana: kaj če bi znova srečali svoje davno umrle starše, le da bi bili zdaj iste starosti kot mi? To se mi je zdel izjemno čustven način za raziskovanje družine. /…/ Priredba knjige je bila dolgotrajen in včasih boleč proces. Želel sem se potopiti v svojo preteklost, tako kot v filmu stori Adam. Hotel sem raziskati kompleksnost družinske in romantične ljubezni, pa tudi specifično izkušnjo specifične generacije gejev, ki so odraščali v osemdesetih letih. Skušal sem se oddaljiti od tradicionalne zgodbe o duhovih in najti nekaj bolj psihološkega, skoraj metafizičnega. /…/ Spomini določajo, kdo smo; oblikujejo naš značaj, tako njegove dobre kot slabe plati. Pri tem filmu sem zakopal globoko v svoje spomine na odraščanje. Šlo je za boleč, vendar katarzičen eksperiment. Adam ima priložnost znova postati otrok. Najbrž se lahko vsi poistovetimo z željo, da bi se vrnili v preteklost in na novo opredelili odnos s starši. Želel sem, da bi bila to za Adama katarza, vendar zapletena katarza. In upam, da bo občinstvo doživelo nekaj podobnega. /…/ Vsi smo bili otroci in večina od nas bo nekoč izgubila starše. Mnogi bomo tudi sami postali starši; imeli bomo otroke in ti bodo čez noč odrasli. Številni izmed nas bomo našli, izgubili ter – upajmo – znova našli ljubezen, tudi če ne bo trajala večno. In vsi razumemo zapletenost in dragocenost teh odnosov. Upam, da bodo gledalci ob odhodu iz kina bolj kot karkoli drugega čutili moč ljubezni.«
– Andrew Haigh
portret avtorja
Andrew Haigh (1973, Harrogate, Anglija) je leta 2009 posnel celovečerni prvenec Greek Pete, odločilen preboj pa mu je prinesel naslednji celovečerni film, Weekend (2011). Sledila sta filma 45 let (45 Years), ganljiva zgodba o krhkosti ljubezni in zakona s Charlotte Rampling in Tomom Courtenayem, ter v Benetkah nagrajena drama o odraščanju Lean on Pete (2017). Haighevi televizijski projekti vključujejo seriji Looking in The North Water.
https://www.andrewhaighfilm.com
kritike
»Brezčasna, presunljiva oda moči ljubezni. /…/ Haigh, čigar pristop ‘manj je več’ še nikoli ni bil tako učinkovit, poskrbi, da v kadru vedno ostane dovolj prostora za našo lastno bolečino – kakršnokoli obliko že zavzema. /…/ Najbolj uničujoči trenutki tega grenko-sladkega filma najdejo nekaj transcendentnega v preprostem dejstvu, da nihče od nas nikoli ne bo zares sam, dokler nam bodo družbo delali naši duhovi.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Haighev film /…/ je globoko ganljivo, nadnaravno raziskovanje dolgotrajnih posledic izgube in strukturne homofobije.«
– Ben Walters, Sight & Sound
»To je zgodba o duhovih, gejevska romanca in najboljši film leta. /…/ Vsi mi tujci Andrewa Haigha bolj kot katerikoli drug film, ki se ga lahko spomnim, ujame srhljivo, begajočo in skoraj sveto izkušnjo, ko v sanjah srečamo ljubljenega pokojnika. /…/ Dvorano zapustimo razmišljujoč o minljivosti življenja, a tudi o tem, kako nekateri trenutki – tako kot nekateri filmi – ostanejo z nami za vedno.«
– Justin Chang, Los Angeles Times
»Skrivnostni, prelepi in čustveni film Andrewa Haigha je nadnaravna romanca o osamljenosti in ljubezni. /…/ Kako izjemne vloge odigrajo vsi štirje! In kakšen slog Haigh vnese v film, ko zgodbo o romantičnem razmerju spoji s temo medgeneracijskih odnosov iz svojih prejšnjih del Weekend in 45 let!«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Tankočutno napisani pogovori sodijo med najbolj pristne in srce parajoče v Haighevi karieri. Režiserju omogočijo, da pojasni zapleten družbeni položaj gejev, katerih vsakodnevni občutki odtujenosti se morda ne ujemajo s splošno razširjeno predstavo o sprejetosti in asimilaciji.«
– Michael Koresky, Reverse Shot
»Žalost je čudna reč; zažre se v naše organe in mišice ter trajno spremeni način, kako ljubimo, kako vidimo sami sebe in kako osmišljamo svojo identiteto. Haigh to razkriva z grenko-sladkim poudarkom na moči ljubezni in njeni sposobnosti, da preseže celo smrt samo. Film Vsi mi tujci vam bo strl srce – vendar vam ga prav tako lahko tudi zaceli.«
– Maureen Lee Lenker, Entertainment Weekly
»Vsi mi tujci je film o ljudeh, ki iz tvojega življenja nenadoma izginejo in se potem – nekoč, spet nenadoma, kot da niso nikoli odšli – ponovno pojavijo, kot v napol pozabljenem polsnu, v katerem ne moreš reči, da nisi nikoli pomislil nanje, da jih nisi pogrešal in da jih nisi pričakoval. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film, katerega scenarij je napisal režiser Haigh, pri tem pa izhajal iz romana Tujci japonskega pisatelja Taičija Jamade, je zelo dobro zastavljen. Govori o družini kot izvoru sreče in zaščite, pa tudi nerazumevanja, potlačenega, tragedij, prekinitev odnosov. Govori o poskusih predelave travm, o vsesplošni naraščajoči odtujenosti in o zgodovini odnosa družbe do homoseksualnosti. To je film o osamljenem posamezniku, film v molovskem tonu, odlično posnet; bližnji vrtoglavi posnetki Adamovega obraza kažejo njegovo blodnjavost, kot bi kamera skušala prodreti v to, kar se dogaja v človeku.«
– Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik