zgodba
Katarina je vase zaprto in svojeglavo dekle iz neugledne četrti na robu mesta. Kljub temu da se zdi njena življenjska pot že začrtana, hrepeni po nečem drugačnem, lepšem in čistejšem. Ko nekega dne na YouTubu naleti na Mozartov Rekviem, v njeno življenje posije žarek sonca. Po naključju dobi službo receptorke v mestni koncertni dvorani in kmalu se zanjo začne zanimati hišni dirigent.
Vse tiste lepe stvari so zgodba o mladi ženski, ki v iskanju nove identitete najde uteho in obljubo novega življenja v vzvišenem svetu klasične glasbe. Prvenec švedske režiserke je ostra kritika kulturnega, družbenega in spolnega elitizma.
zanimivosti
Vse tiste lepe stvari so prvi filmski nastop vzhajajoče zvezde evropskega filma Alicie Vikander. Po uspehu filma je bila dvaindvajsetletna igralka izbrana za eno izmed desetih obetavnih mladih evropskih filmskih igralskih imen v okviru prestižnega projekta Shooting Stars na berlinskem festivalu leta 2011. Sledila sta glavna vloga v dobitniku berlinskega kristalnega medveda Kronjuvelerna (Ella Lemhagen, 2011) in nastop ob Madsu Mikkelsenu v Kraljevski aferi (En Kongelig Affære, Nikolaj Arcel, 2012). Slednja prihaja pozimi tudi na spored Kinodvora. Na letošnjem festivalu v Torontu je mednarodno premiero doživela Anna Karenina, v kateri je Alicia Vikander zaigrala ob Keiri Knightley..
iz prve roke
»Vse tiste lepe stvari je film o družbenem in kulturnem vzponu mlade ženske. Deluje tako na politični kot psihološki ravni, a lahko bi ga opisali preprosto kot pripoved o mladi ženski, ki je pripravljena storiti vse, da bi prišla do nove identitete. /…/ Zanima me, kaj je tisto, kar določa človeško bitje; oziroma podobo, ki jo ima človek o sebi. Ta podoba se začne oblikovati v otroštvu, glede na tvoj položaj v družbi, pripadnost neki skupini. Moje delo govori o identiteti v smislu, da posameznik lahko izstopi iz ene situacije in vstopi v drugo. Ali obstaja pravi ‘jaz’? In kaj sploh pomeni ‘jaz’? /…/ Kdor se ni sposoben spremeniti, je obsojen na smrt. Dandanes je vse tako postmoderno, da je skoraj nespodobno govoriti o ‘duši’ ali o ‘jazu’. Najpreprosteje bi bilo reči, da se človek lahko spremeni in da so okoliščine tiste, ki oblikujejo posameznika. A pravo vprašanje je: kje so meje? /…/ Verjamem, da lahko umetnost – predvsem glasba – predstavlja odrešitev, uteho; sredstvo za samoizpoved, ki človeka na blag način poveže s svetom. /…/ Prepričana sem, da običajni ljudje znajo ceniti visoko kulturo. Lik Katarine se je rodil iz teh misli. Katarina hrepeni po nečem čistem, a ne zna izraziti, kaj naj bi to bilo. To je vprašanje, ki ga zastavlja film. /…/ Ne zdi se mi, da visoka kultura izginja. Mislim, da se je le potuhnila in čaka na priložnost, da se znova pojavi – v bolj radikalni, aktualni in popularni obliki. /…/ Elitistična kultura, s katero se Katarina sooči v koncertni dvorani, deluje hkrati kot katalizator in kot past. Tu kraljujejo intelektualne vizije in lepa glasba; po drugi strani pa sta prisotna tudi nakopičen kulturni kapital in preprost moški elitizem, ki zagotavljata obstoj institucije. Upam, da sem uspela ustvariti like, ki imajo na podoben način različne vidike osebnosti. Ne vidim jih niti kot zle niti kot dobre; gre bolj za to, da njihova dejanja vodi igra vzrokov in posledic – konec koncev so samo ljudje. /…/ Film Vse tiste lepe stvari pripoveduje eno najstarejših zgodb sveta; vendar tokrat z zornega kota mlade ženske.«
– Lisa Langseth, režiserka in scenaristka
portret avtorice
Lisa Langseth (Stockholm, 1975) je v devetdesetih letih začela svojo ustvarjalno pot kot dramatičarka in gledališka režiserka. Leta 2004 je za Kraljevo gledališče v Stockholmu po lastni drami režirala predstavo Den älskade, v kateri je glavno vlogo odigrala Noomi Rapace. Iz drame je kasneje črpala navdih za svoj celovečerni filmski debi Vse tiste lepe stvari. Njen kratki film Godkänd (2006) je pobral številne nagrade na mednarodnih filmskih festivalih. Trenutno je v nastajanju avtoričin drugi celovečerec Hotell, v katerem bo v glavni vlogi znova nastopila Alicia Vikander.
kritike
»Čeprav je Vsem tistim lepim stvarem usojeno, da nam ostanejo v spominu kot film, ki je sijajno dvaindvajsetletno filmsko debitantko Alicio Vikander izstrelil med zvezde, pa dober scenarij, spretna uporaba glasbe in skrbno niansirana vizualna podoba naznanjajo švedsko režiserko/scenaristko Liso Langseth kot talent, na katerega moramo biti pozorni.«
– Alissa Simon, Variety
»Daleč stran od naturalističnega pristopa, kakršnega bi lahko naznačevala tema, stopa [Lisa] Langseth odločno po poti Bressona, Brisseauja /…/ in predvsem Bergmana /…/. Sijajna polimorfna interpretacija Alicie Vikander v glavni vlogi – kot nekakšna Mouchette iz Göteborga, čista in hkrati nečista, si trmasto prizadeva razbiti steklene pregrade, ki jo ločujejo od tiste ‘druge’, toliko privlačnejše realnosti.«
– Jean-Loup Bourget, Positif