V bordelu prekaljene dunajske kurtizane Josefine Mutzenbacher je vedno vroče in zadihano, zato si Pepi in dekleta zaslužijo oddih. Med piknikom v naravi srečajo lovsko druščino in gozdarja Kirchnerja, čigar sin Lojzl odhaja na Dunaj za tesarskega vajenca. Ker pa je fant lenuh in pridanič, ga pošlje oče v varstvo k Josefini. Nato spoznamo še tesarskega mojstra, njegovo brhko hčerko Mario, pa dr. Hofbauerja in šefa policije … In kmalu je spet vse vroče in zadihano.
»Ljubljanski kino Sloga si je v zadnjih petindvajsetih letih pridobil častitljiv status institucije, ki ni bila znana le v Sloveniji in v ostalih republikah bivše Jugoslavije, temveč je imela tudi mednarodni sloves (tako že konec 70-ih let ni bilo nič nenavadnega, če si v okolici železniške postaje naletel na skupine turistov iz Vzhodnega bloka, ki so nas prišli obiskat izza železne zavese in ki so svoje hrepenenje po tem, da bi spoznali najbolj razvpito od ljubljanskih znamenitosti, strnili v vprašanje, ki sta ga sestavljali magični besedi: ‘Kino Sloga?’). Navsezadnje je prav repertoarju tega kinematografa pripisati, da smo Ljubljančani dobili tudi novo inačico znanega slovenskega pregovora (‘V slogi je kino’). ‘Mehkoerotične’ filme iz 70-ih let so ‘trdoerotični’ začeli počasi nadomeščati šele leta 1986 (Strasti), bivši direktorici Ljubljanskih kinematografov Meliti Novljan pa gre zgodovinska zasluga za pravi ‘porno-boom’, ki se je pričel 1. 1987: sprva s projekcijo piratskih videokaset, od konca istega leta dalje pa s čisto pravimi ‘hardcore’ filmi (Vroče noči Josefine Mutzenbacher so bile prvi povsem legalno uvoženi pornič).«
– I. K., Tribuna (15. 6. 1992)
»V Jugoslaviji sta se eksplicitna spolnost in umetniški izraz rimala v komercialnem smislu. V letih, ki so prihajala, je prikazovanje in distribuiranje (trdo)erotičnih filmov na vsem področju Jugoslavije po nekaterih podatkih navrglo skoraj petino skupnega kinematografskega izkupička. Torej prikazovanje in distribuiranje filmov, ki se jih ne spomni malodane nihče več, recimo Vroče noči Josefine Mutzenbacher pokojnega Hansa Billiana /…/. Trgovci s tovrstno robo na filmskih sejmih v Cannesu in Milanu so debelo gledali in si meli roke. Na velike zahodnoevropske trge so namreč le s težavo prodali dve filmski kopiji takega žanrskega izdelka, jugoslovanski distributerji pa so jih kupovali po šest, sedem.«
– Max Modic, Retrosex: Nekoč v Slogi
Filmsko kopijo, ki se je v kinu Sloga prvič vrtela na silvestrovo leta 1987, je prijazno zagotovila Slovenska kinoteka.
Iz kronologije kinematografa na Kolodvorski 13:
31.12.1987 – 02.03.1988 (2) ob 10., 12., 15. In 17. – mehka verzija, ob 21., 23., 1., (po potrebi tudi ob 3.) – trda verzija