iz prve roke
»Že več let sem hotel posneti film o starejših ljudeh. Ob svojih starih starših in nato ob mami sem spoznal, da starost prinaša zelo kompleksna vprašanja o preživetju. Nastanejo pretresljive situacije, ko se tisti, ki so nekoč skrbeli zate, vrnejo v svoje otroštvo. Zamislil sem si film z izjemno preprosto zgodbo o ženski v duševnem razkroju, ki izgublja jezikovne sposobnosti, ter njenem vnuku, ki jezika še ni obvladal – dve skrajnosti te kratke izkušnje, ki ji pravimo človeško življenje. /…/ Posnel sem že filme, ki so ljudi prestrašili, jih vzburili ali nasmejali. Tokrat pa sem hotel, da bi gledalci jokali tako močno, kot sem lahko jokal sam, v življenju ali pa v kinu. Solze imajo ob stiku z membrano vek resnično pomirjevalen učinek, zato so ena najbolj blagodejnih snovi, kar jih poznamo. Poleg tega ni bilo prvič, da sem z največjo ljubeznijo snemal ljudi, starejše od sebe; s Philippom Nahonom sem na primer sodeloval pri filmih Meso (Carne) in Sam proti vsem (Seul contre tous). Toda tokrat so me navdihnile prav lastne nedavne izkušnje in vsi tisti briljantni posamezniki, katerih um se je razkrajal in nazadnje ugasnil pred mojimi očmi. Mislim, da Vorteks govori o praznini, ki nas obdaja in v kateri lebdimo. Rekli so mi tudi, da spominja na film V praznino (Enter the Void), saj je njegova tema velika praznina, ki je življenje in ne smrt. /…/ To je zgodba o genetsko programiranem uničenju, ko se cela hišica iz kart sesuje.«
– Gaspar Noé
»Vorteks je za Gasparja zelo intimen film, zgodba, ki se ga osebno dotika. Morda gre za najpomembnejši film, kar jih je kdaj posnel. Zelo sem vesel te izkušnje, navdušen sem, vendar nikoli več ne bom igral; Vorteks bo ostal edinstvena izkušnja. Konec je, absolutno konec.«
– Dario Argento
kritike
»Režiserjeva najbolj humana in neironična, a tudi strašljivo klavstrofobična feel-bad drama o smrti je posneta v tehniki split-screen Duo-Vision, zato se pripravite na dvojno rušilno moč v primerjavi z njegovimi prejšnjimi filmskimi šokerji.«
– John Waters, Najboljši filmi leta 2021, Artforum
»Čas se jima bo prej ko slej iztekel. Kar je tragično, a tudi ironično: trajanje filma je namreč tu iztekanje časa. Si res želite, da bi se film /…/ čim prej končal? In ker je ta proces psihofizičnega razpadanja in iztekanja časa neizbežen (in nepovraten, če hočete), si Noéju, avtorju Nepovratnega, Ljubezni in Vrhunca, enkrat za spremembo sploh ni treba izmišljati kakih posebnih, dodatnih šokov in provokacij. Je kaj bolj šokantnega in bednega od čakanja na to, da se film konča?«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Dve uri in pol trajajoč razpad članov družine je tako nekakšen približek real time mučnosti brezizhodne situacije, a je tudi oris nepovratnega, je vrtenje časa nazaj, kjer pa še ni bilo bolezni in starosti in nebogljenosti, a očitno tudi ne prav veliko srečnih piknikov na travi, ampak predvsem odtujenost zakoncev, katere žrtev je bil sin, razcefran odnos, ki ga seveda ni več mogoče zlepiti takrat, ko starost udari z vso neusmiljenostjo. V tem smislu to ni le film o težavah demence, ampak film o dolgoletnih težavah odnosov, v katerih ni dovolj ljubezni in podpore, da bi zdržali preizkus neusmiljenega finala.«
– Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik
»Lahko bi rekli, da Vortex ni samo življenjski film, temveč film, ki poskuša biti življenje samo. Ne popelje nas samo do smrti, temveč tudi do biološkega odmiranja družine in njenih posledic na tiste, ki ostanejo. Prikaže nam univerzalno človeško trpljenje, pred katerim ne ubeži nihče, in je diametralno nasprotje spektaklu in sanjam, ki jih proizvaja. Pri tem pa ne skuša preseči lastnih omejitev in podati končnega odgovora. Prav s tem, ko skuša postati življenje, nam ga predoči v svoji celovitosti, in nas s tesnobo, strahom in morbidnostjo pravzaprav vsega tega osvobaja, ne da bi uporabil klasične postopke ustvarjanja katarze. Ustvari namreč tisto umetniško iluzijo, da je življenje, vključno s smrtjo, do neke mere mogoče zajeti. Da na svetu ni nič novega, kar bi nas lahko vrglo iz tira, nič, kar se ne bi dogajalo od samega začetka, naša odgovornost pa je, kako se s tem soočimo.«
– Muanis Sinanović, Radio Slovenija
»Vorteks se razpira nežno, tiho in (namenoma) počasi, a na svoji poti trga in ruši, ob tem pa ne ponuja niti kančka odrešitve. Uvodni posnetek mlade Françoise Hardy, ki v Mon amie la rose prepeva o minljivosti lepote in mladosti, nas že v začetku napelje na misel, da zgodba para ne more voditi drugam kakor v iztek, ki ga onkraj žalosti pričakujemo sočasno s strahom in olajšanjem, kajti pomenil bo trpljenje /…/, a hkrati tudi njegov konec. Kajti film demence – pozabe, praznine – ne obravnava klinično, temveč skozi občutenja in čustva naslovnih junakov (s tem pa tudi gledalcev), ki ju oddaljuje več, kot ju veže. Medsebojno oddaljenost/…/ – moškega, ki zavest premišljuje v svojem delu, in ženske, ki ji zavest iz dneva v dan vse bolj uhaja – Gaspar Noe mojstrsko potencira s tehniko razdeljenega zaslona (split screen) /…/.«
– Pia Prezelj, Delo