zgodba
Poveljnik Claus Pedersen je nameščen v Afganistanu. Njegova mlada žena Maria na Danskem skrbi za dom in tri otroke, ki očeta že močno pogrešajo. Med neko rutinsko misijo se Pedersenov vojaški vod znajde v navzkrižnem ognju. Da bi rešil težko ranjenega vojaka, poveljnik prekrši vojaški protokol in sprejme hipno odločitev, ki ima usodne posledice tako za tamkajšnje civilno prebivalstvo kot za Clausa in njegovo družino.
Nominiranec za oskarja za najboljši tujejezični film.
iz prve roke
»Nikoli nisem bil vojak. Nikoli nisem bil na bojišču. Vojno sem vedno zgolj opazoval v medijih in na filmu. Ko sem sklenil posneti ta film, sem moral zato poiskati ljudi, ki so bili priča vojni: danske vojake in talibanske bojevnike, sorodnike in begunce. Moral sem doumeti kompleksnost in logiko vojne, četudi si nisem obetal, da bi lahko razkril njen resnični obraz, saj ne verjamem, da takšna resnica obstaja. Hotel sem razumeti, da bi lahko povedal zgodbo o ljudeh v vojni, kajti oni so tisto, kar je resnično. In Vojna je zame film o njih. /…/ Nisem hotel vdreti med te ljudi z zahtevami in pričakovanji o njihovih čustvih. Menim, da je veliko bolj zanimivo ustvarjati situacije, v katerih opazujemo ljudi od zunaj, saj natanko tako živimo v svetu, med drugimi. /…/ Nobene potrebe ni, da bi gledalcem vsiljevali čustva likov. Kot družbena bitja smo izjemno usposobljeni za tolmačenje drugih, ne da bi morali ti izrekati svoja občutja. Vselej raje povem premalo kot preveč. Nekateri režiserji mislijo, da ljudje pred vstopom v dvorano svojo zavest in empatijo oddajo v garderobi. Zato jih zasipajo z vse vrste nepomembnimi detajli, ki odžirajo prostor in postanejo zadušljivi, namesto da bi gledalcu omogočili črpati iz lastnih izkušenj in se resnično poglobiti v film.«
– Tobias Lindholm, režiser in scenarist
portret avtorja
Tobias Lindholm (1977, Danska) je leta 2007 diplomiral iz scenaristike na Danski nacionalni filmski šoli. Od leta 2010 je kot scenarist podpisal več epizod priljubljene in večkrat nagrajene danske televizijske serije Oblast (Borgen). S Thomasom Vinterbergom je sodeloval pri pisanju scenarijev za Vinterbergove filme Submarino (2010, nagrada nordijskega sveta), Lov (Jagten, 2012, nagrada za najboljšega igralca v Cannesu, evropska filmska nagrada za najboljši scenarij) in Komuna (Kollektivet, 2016, nagrada za najboljšo igralko v Berlinu). Leta 2010 je skupaj z Michaelom Noerom napisal in zrežiral zaporniško dramo R, ki ji je Danska nacionalna zveza filmskih kritikov prisodila nagrado bodil za najboljši film leta, Lindholm pa je poleg tega prejel še posebno pohvalo za scenaristični prispevek k filmoma R in Submarino. Avtorjev prvi samostojni celovečerec Ugrabitev (Kapringen, 2012), napet psihološki triler o ugrabitvi danske tovorne ladje v Indijskem oceanu, smo si lahko ogledali na rednem sporedu Kinodvora leta 2014. V Lindholmovem tretjem celovečernem filmu Vojna v glavni vlogi ponovno blesti danski igralec Pilou Asbæk.
kritike
»’Ne morete si predstavljati, kako je tam,’ je stavek, ki ga pogosto slišimo v vojnih dramah, ko vojaki po vrnitvi domov s težavo navežejo stik s civilisti, ki jih niso zaznamovale grozote vojne. Te besede slišimo tudi v Vojni, čeprav jih v Lindholmovi neizprosni, fascinantni anatomiji suma vojnega zločina gledalec pravzaprav ne potrebuje. V skrajno napeti prvi polovici poustvari aktualno vojno vihro tako živo kot katerikoli film na to temo. Vojna, ki ohranja trezno preprostost zgradbe in proceduralno preciznost režiserjevega sijajnega pomorskega trilerja Ugrabitev, ne stremi k inovaciji v filmski obravnavi afganistanske vojne, pač pa se svoje snovi raje loti z drobnogledom in dovršeno senzibilnostjo.«
– Guy Lodge, Variety
»Najnovejši film Tobiasa Lindholma, morda najboljši doslej, umeščen v kaotičnost nenehnih spopadov na Bližnjem vzhodu, je tankovestna, neolepšana študija vojaškega odločanja – in njegovih potencialno uničujočih posledic, na tujem in doma.«
– Alan Scherstuhl, The Village Voice
»Osupljiv, napet in kompleksen film zastavi preprosto vprašanje: kaj narediti, ko pravilna odločitev ne obstaja?«
– Olly Richards, Empire
»Resnična bitka Vojne se odvija v Clausu samem, medtem ko je Lindholmova kamera neusmiljeno uperjena v Asbæka, ki odigra še eno brezhibno predano predstavo, obkrožen s številčno zasedbo, v kateri se zdi vsak igralec uglašen do popolnosti.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»Lindholmov film je eden najboljših na temo sodobnih zahodnih intervencij na Bližnjem vzhodu in sam po sebi sijajen vojni film iz obdobja po enajstem septembru. /…/ Asbæk je veličasten v vlogi Clausa, ves čas je prepričljiv kot poveljnik voda in naravnost izjemen, ko se mora soočiti z lastnimi lažmi.«
– Ed Frankl, CineVue
»Vprašanja moralnosti, superiornosti, cene in vrednosti tamkajšnjih in oddaljenih življenj ter potrebe po kazni, če naj se odkupimo za svoje grehe, niso glasno izrečena, pač pa lebdijo nad potekom zgodbe, saj se Lindholmova scenarij in režija nikoli ne izneverita avtorjevemu minimalističnemu, okleščenemu slogu. Asbækova čustveno iskrena in razgaljena predstava, ki ne vsebuje niti kančka izumetničenosti, gledalcu nudi ključ do razumevanja kompleksne snovi. Namesto da bi z njim manipuliral, film gledalcu prepusti, da sam sestavi delce zgodbe v celoto /…/.«
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter
»Vojna napravi sila pogumno in težko potezo, ko najbolj simpatičnemu liku podeli odgovornost za tisto najhujše, kar se v filmu zgodi: Pedersonovi vzgibi v neutrudni skrbi za svoje može so pošteni in krepostni, toda širši kontekst zgodbe je grozovit in Lindholm nas prisili, da resno podvomimo v mentaliteto vojske, ki je zmožna podeliti tolikšno moč enemu samemu človeku.«
– Tim Robey, The Telegraph
»V primerjavi z zlasti tistimi ameriškimi vojnimi filmi, ki soočajo moralna načela in pravni sistem z ekstremnimi situacijami, v katerih ni enoznačnih odgovorov, je Vojna osvežujoče in prepričljivo naturalističen, anksiozen in glede na to, da tematizira moralne dileme vojskovanja, prav nič moralično patetičen film. /…/ Prave drame film tako ne odkrije toliko na platnu, kolikor jo prepusti gledalcu in njegovi identifikaciji z dilemami. Še več, Vojna je film, ki izpostavi predvsem iracionalno dimenzijo vojne. Iracionalno v smislu, da je nikakor ni mogoče uokviriti s pojmom evropskega demokratičnega družbenega sistema in njegovega pravnega reda, pa čeprav je vse bolj njegov sestavni del.«
– Ženja Leiler, Delo
»/…/ Vojna, minimalistična, naturalistična moralka, ki jo je posnel Tobias Lindholm, režiser Ugrabitve, logiko obrne: medtem ko Claus Pedersen (Pilou Asbaek) poveljuje danski vojski v Afganistanu, je prava vojna doma, v njegovi “civilni” družini, ki vse bolj razpada /…/ Film vojne ne pripelje le domov, temveč jo tudi postavi pod lupo pravne države, obenem pa pokaže, da iracionalnost vojne presega racionalnost pravne države, da potemtakem pravna država same vojne ne razume, saj žrtve še vedno najde le doma, v tem primeru na Danskem.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina