zgodba
Dolgo, vroče poletje v predmestju Pariza. Petnajstletna Marie preganja dolgčas v lokalnem bazenu, kjer jo prevzame lepota in zrelost zvezde sinhronega plavanja, Floriane. Medtem ko si njena debelušna prijateljica Anne na lasten način prizadeva pritegniti pozornost svoje simpatije, se v vlažnih hodnikih in slačilnicah pred tiho in zadržano Marie razkrije povsem nov svet ljubezni in poželenja.
Prvenec mlade francoske režiserke je intimna lirična pripoved o treh najstniških dekletih, ki svojo prvo ljubezen doživljajo na zelo različne načine.
iz prve roke
»Vsa čustva, ki jih opisujem v filmu, so moji spomini. /…/ A v resnici sem se hotela izogniti nostalgiji in posneti film, ki bi se dogajal v sedanjosti. O svojem filmu razmišljam kot o filmu za želodec; gre za občutja, ki preraščajo v čustva. To ni pogled odraslega na najstništvo. S filmom sem hotela ponovno doživeti ta leta. /…/ Eden največjih navdihov mi je bila Ameriška pita; iz filma sem vzela arhetipe in se poigrala z žanrom. /…/ Odrasla sem v osemdesetih, ko so nastajali številni inteligentni popcorn filmi režiserjev, kot so John Hughes, Robert Zemeckis in Steven Spielberg. Vsi so vplivali name. /…/ Zelo rada imam filme Larryja Clarka, Gusa Van Santa in Gregga Arakija, ki se vrtijo okrog najstniških let. Ogromno je tudi odličnih literarnih del in stripov na to temo: Bret Easton Ellis, Charles Burns … /…/ Sinhronizirane plavalke so kot vojaki, preoblečeni v punčke. /…/ Gre za pretvarjanje; skrivanje bolečin in žrtvovanj, ki jih morajo prestati, da bi bile uradno graciozne. Oba elementa sta tudi sestavni del običajnega najstništva.«
– Céline Sciamma, režiserka in scenaristka
portret avtorice
Céline Sciamma se je rodila leta 1978 v pariškem predmestju Cergy-Pontoise. Na univerzi Nanterre je magistrirala iz francoske književnosti in na filmski šoli La Fémis diplomirala iz scenaristike. Na mednarodno filmsko sceno se je prebila že s prvencem Vodne lilije. Leta 2011 smo si v LIFFovi sekciji perspektive lahko ogledali avtoričin drugi celovečerec Pobalinka (Tomboy), še eno tenkočutno pripoved o tegobah odraščanja in porajajočem se vprašanju spolne identitete.
kritike
»Céline Sciamma je za glavni kraj dogajanja izbrala bazen in žensko slačilnico, kajti kje drugje smo bolj izpostavljeni neposrednemu soočanju z lastno spolno željo, lastnimi telesnimi atributi in pogledu drugega kot na bazenu. /…/ Junakinje filma so izbrane tako, da vsaka izmed njih predstavlja specifično breme (in bolečino), ki ji jo nalaga pogled Drugega: Anna je predebela in v očeh fantov neprivlačna; Marie je premalo fizično razvita in lezbijka, Floriane pa prelepa in nenehni objekt poželenja drugih, ki pušča malo prostora za njo samo. Film tako prikazuje težavno najstniško obdobje prve ljubezni in prve spolne izkušnje, v katerem za travmatične izkušnje pogosto niso toliko krivi drugi, ampak najstniki sami, ki se pod vplivom družbenih pričakovanj zapletajo v lastne predsodke, dvome in želje in napačna predvidevanja, kaj drugi želi oz. česa ne želi. Vsaka od junakinj tako predstavlja vsaj del tega, kar smo vsi tako ali drugače doživeli v času svojega odraščanja. Ocena: 5«
– Katarina Majerhold, Narobe
»Film nas s svojo zgodbo o odraščanju, subtilnim humorjem in spretnostjo, s katero z enako mero elegance zajame tako razpoloženje kot dramo, spomni na druge izjemne prvence, kot sta Pokaži mi ljubezen Lukasa Moodyssona in Deviški samomori Sofie Coppola.«
– Sukhdev Sandhu, The Daily Telegraph
»Odlično zajeto, boleče bistvo najstniške tesnobnosti v duhu Esther Williams. /…/ Pronicljiv in osupljivo samozavesten festivalski biser, ki prekipeva od talentov. /…/ Poglobljeno videnje dekliških spolnih ritualov, kakršnega na velikem platnu redko uzremo.«
– Lise Neselsson, Variety
»Ultimativna spolna in politična nekorektnost, ki si jo nemara lahko dovoli le ženska režiserka /…/ Céline Sciamma je ustvarila izjemno eleganten film, iz svojih igralcev je izvabila sijajen nastop, fotografija Crystel Fournier je čudovita, in ganljiva avtobiografska nota, ki jo film nakazuje, ostane v spominu.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Vodne lilije – ali bolje Rojstvo hobotnic – so prvenec režiserke Céline Sciamma, ki je imela ob nastanku filma komaj 26 let. To so dobra leta za obujanje spominov na najstniška doživetja – še pred okorelostjo, ki pride z oddaljenostjo, sentimentalnostjo in nostalgijo. Njen pogled je svež in njen nadzor je zrel. Močna kombinacija.«
– Mick LaSalle, San Francisco Chronicle
»Kompleksno tematiko prebujajoče se najstniške spolnosti Céline Schiamma spretno razvije v tih film, ki se predaja ležernim posnetkom, raziskovanju teles in zasanjani glasbi, ne da bi bil pri tem za trenutek nezmeren. /…/ Osvežujoč in prodoren film mlade režiserke; izkaže se kot avtorica, ki absolutno obvlada edinstveno snov.«
– Time Out