zgodba
Vera živi v senci slavnega očeta, igralca Giuliana Gemme. Naveličana površinskih odnosov pluje po vsakdanjiku rimske visoke družbe in nočnega življenja. Ko v prometni nesreči v predmestju spozna dečka in njegovega očeta, se začnejo med njimi plesti tesne vezi. A kmalu ji postane jasno, da je tudi v tem svetu zgolj orodje v rokah drugih.
iz prve roke
»Vero Gemma sva spoznala leta 2015 med snemanjem filma Mister univerzuma (Mister Universo); kot poklon svojemu preminulemu očetu, izjemno priljubljenemu italijanskemu igralcu Giulianu Gemmi, je snemala dokumentarec o cirkuških artistih. Ko so nama jo predstavili, se mi je zdela izjemno čudna, in izmenjali smo le nekaj besed. Nikoli me ni zanimal svet, ki ga Vera predstavlja na prvi pogled: njeno postavljaško bogastvo z oblačili šik blagovnih znamk in torbicami, ki sodijo zraven, njena umetno vzdrževana mladostnost, njena tendenca, da se vedno in povsod fotografira, da bi to pozneje objavila. Gre pravzaprav za stvari, ki jih vedno neusmiljeno obsojam. Dva tedna pozneje sva zraven nje sedela na neki večerji in čudovito smo se pogovarjali, saj ima Vera zelo kritično in neusmiljeno odkrito navado reči bobu bob. To je bila za naju odlična lekcija, ki je spet potrdila, da je vedno treba gledati pod površino. Zelo hitro sem podlegla njeni očarljivosti, jo precej pogosto obiskovala v Rimu, prebrala njeno avtobiografijo in si ogledala filme njenega očeta. Nekega dne sem ji rekla, da bi rada o njej napisala scenarij. /…/ Vprašanje, kaj v resnici sestavlja lepoto, je najbrž staro kot človeštvo samo. Za naju je odgovor precej preprost: lep človek je nekdo, ki je pristno vpleten v življenje na svetu in tako razvije značilno osebnost. Pri filmu je lepota definirana drugače, in to ustvari absolutno brezupno dilemo, zlasti za igralke, ko se začnejo starati: če se ne operirajo, le redko dobijo dobre vloge … če pa se zatečejo k plastični operaciji in se to opazi, jih prezirajo. Karkoli naredijo, ni prav. Vera že dolgo trpi zaradi dejstva, da vse od zgodnjega otroštva ni ustrezala splošnim idealom lepote.«
– Tizza Covi
kritike
»Vera je nenavaden filmski hibrid, poln razumevanja in sočutja do ženske, ki se sooča z osamljenostjo, staranjem in neizogibno zapuščino očeta, zaradi katere je postala izgubljena duša, na milost in nemilost prepuščena pogosto krutemu svetu.«
– Allan Hunter, Screen Daily
»Spretnost Tizze Covi in Rainerja Frimmla se kaže v neprestanem korigiranju intervalov med različnimi ravnmi filma – psihološkim portretom, traktatom o lepoti, pamfletom o surovosti industrije zabave, poklonom klasikom dvajsetega stoletja (Stan in Olio, Visconti, Truffaut, De Palma …) – na podlagi osnovnih pripovednih koordinat (Verin šofer z avtomobilom zbije dečka, Vera se zbliža z dečkom in njegovo družino …). Poleg tega so protagonisti filma prepričljivi in večplastni, dialogi avtentični, kameri pa se posreči ujeti organske podrobnosti, zlasti na obrazu izjemne Vere Gemma, ki je zasluženo prejela nagrado za najboljšo igralko v sekciji Obzorja na beneškem festivalu. Z neverbalno igro (nežno spuščen pogled, popravljanje las, vljudnostni nasmeh) Vera Gemma nadzorovano riše dinamičen (avto)portret ženske, ki je hkrati travmatizirana in človekoljubna, razočarana ter odločena, da ubeži preteklosti.«
– Nikola Radić, Before After
»Nikakor ne moremo vedeti, kaj je resničnost in kaj fikcija. Film nenehno poziva gledalce k odločanju, saj gradivo sega od ustaljenih filmskih motivov do bolj pretanjenega pripovedništva sivih con ter okoliščin, ki so vse preveč nenavadne, da bi lahko temeljile na resničnih dogodkih. Film na trenutke prikliče občutek resničnostne televizije, ki združuje prisiljeno, napihnjeno dramatičnost in organsko okolje.«
– Susanne Gottlieb, Cineuropa