zgodba
Burma, 1918. Edward, uslužbenec britanskega imperija, v pristanišču čaka zaročenko Molly, a zagrabi ga panika in skoči na ladjo za Singapur. Na nepričakovani odisejadi po jugovzhodni Aziji ga vse bolj preplavlja melanholija. Razmišlja o praznini svojega obstoja in se sprašuje, kaj se je zgodilo z Molly … Molly zaročenčevo potezo sprejme z dobro voljo in humorjem. Odločena, da se bosta poročila, mu sledi …
iz prve roke
»Idejo za zgodbo sem dobil v knjigi Somerseta Maughama The Gentleman in the Parlour. Gre za nekakšen potopis po jugovzhodni Aziji. Na dveh straneh knjige pisatelj opiše srečanje z nekim angleškim prebivalcem Burme. Ta človek je bil dolgo zaročen z žensko v Londonu, toda ko je pripotovala v Burmo, da bi se z njim poročila, se je ustrašil in zbežal – ona pa mu je sledila. Vsakič, ko je prispel v nov kraj, ga je čakal njen telegram, da prihaja. Mislim, da zgodba ni resnična. Po mojem gre za nekakšno šalo o strahopetnih moških in trmastih ženskah. Morda se me je tema dotaknila zaradi osebnih razlogov, saj sem se malo prej poročil. Ime mi je Miguel Eduardo; nisem Edward, vsaj upam tako, toda malce sem mu vseeno podoben. In Molly ni tako zelo drugačna od Maureen [režiserjeve žene in soscenaristke, ki ji je film tudi posvečen]. /…/ Omenjeni zaplet je bil torej izhodišče za film, knjiga pa je v meni vzbudila tudi željo, da posnamem potopis, filmski dnevnik. V začetku dvajsetega stoletja so se bogati Evropejci radi podali na potovanje, ki se je začelo na eni od lokacij britanskega imperija – v Bombaju, Kalkuti ali, kot v našem primeru, Burmi – in se končalo na Kitajskem. Temu se je reklo ‘veliko azijsko potovanje’. Šel sem torej k svoji producentki in ji povedal, da imam čuden predlog, ki ji morda ne bo všeč. Rekel sem ji, da bi rad posnel film o pobeglem ženinu – klasična situacija –, a da želim pred pisanjem scenarija opraviti isto pot, kot jo bosta opravila lika. S seboj bom vzel direktorja fotografije ter ljudi, ki bodo z mano pisali scenarij: potovanje bo navdihnilo scenarij, poleg tega pa bomo ustvarili arhiv slik in zvokov, ki bodo imeli v filmu zelo pomembno vlogo. Drugi, narativni del filma bo namreč posnet v studiu. S 16-milimetrsko kamero bomo odkrivali Azijo, nato pa na posnetke odgovorili s fikcijo. /…/ V filmu je več ‘velikih potovanj’. Geografsko potovanje je prikazano skozi podobe sodobne Azije, te pa se ujemajo s potjo obeh likov po izmišljeni, v studiu posneti Aziji. Potem je tu še čustveno potovanje, ki ga Edward in Molly doživljata različno; oba se gibljeta skozi čustveno območje, ki ni nič manj obsežno od fizičnega. Toda najpomembnejše med vsemi je velikansko potovanje, ki združuje vse, kar je razdeljeno: države, spola, čase; resničnost in imaginarno, svet in film. Mislim, da je to bistvo filmske umetnosti. In prav na to potovanje bi še zlasti rad povabil gledalce. /…/ Naš film pravzaprav govori o veri. Imamo obsedeno žensko, ki preveč verjame v svojega zaročenca, in zelo prestrašenega moškega, ki ne verjame vanjo. In potem je tu še gledalec, ki mora verjeti, če želi vstopiti v ta umetni svet in se z njima odpraviti na pot. Čudovito je gledalcem dati svobodo, da se sami odločijo, ali bodo verjeli v film, tudi če je nekoliko absurden.«
– Miguel Gomes
kritike
»Film, prekipevajoč od življenja, pesmi in zgovornih soočenj med kulturami in časovnimi okviri, je pravi balzam za krizne čase. /…/ Svet je negotov, naša bremena težka, naša pot skozi življenje pa pogosto mučno absurdna. Toda za vse, ki čutijo pesimizem, kako se širi kakor strup in ubija vsakršno željo po pustolovščini, je tu edinstven portugalski režiser Miguel Gomes. Njegov očarljivi, poživljajoči potopis predstavlja resno grožnjo, da vas bo okužil s protistrupom: močnim odmerkom popotniške (in življenjske) strasti. ‘Prepustite se svetu,’ pravi japonski menih, ‘in videli boste, kako radodaren bo do vas.’ Prepustite se Velikemu potovanju in požanjite podobne, radostne nagrade.«
– Jessica Kiang, Variety
»Najbolj očarljiv vidik filma je morda način, kako vsakdanjost prikaže z občutkom čudenja, pri čemer zavrača eksotizem zgodnjega 20. stoletja, a nas hkrati spominja, da resničnost pogosto je čarobna in nedoumljiva. /…/ Film nas vrne k pogledu otroka, ki se čudi svetu, polnemu možnosti, in v katerem vsak prizor skriva neskončno pomenov. /…/ Po besedah portugalskega režiserja /…/ naj bi podobe Velikega potovanja pričarale ‘spektakel sveta’. V tem smislu je film čudovit paradoks: mestoma absurdna in namenoma artificielna zgodba o popotovanju dveh ljubimcev, ki nas navdihuje, da si pobližje ogledamo naš resnični svet in kako v njem živimo.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Miguel Gomes si kot vedno sam izmišlja lastna pravila, a bolj v smislu svobodne igre kot strogo začrtanih smernic: s pripovedjo in arhivskim gradivom se poigrava, namesto da bi ju podrejal nekemu teoretičnemu principu. /…/ Vsi ti scenaristični, arhivski in formalni prijemi na prvi pogled ustvarjajo veliko igro nasprotij: med moškim in žensko, fikcijo in dokumentarcem, studiem in resničnim svetom, preteklostjo in sedanjostjo, sliko in zvokom /…/. Toda v resnici skuša Gomes doseči ravno nasprotno: odpraviti domnevna nasprotja z dialektično montažo, ki bolj združuje kot ločuje. Ta princip pa nikoli ne deluje mehanično ali na povsem enak način; neskladja in povezave se nenehno izumljajo na novo. Lahko bi celo rekli, da je učinek včasih veličasten, drugič malo manj, a zdi se, da je odvisen tudi od naše pozornosti in celo našega razpoloženja: Gomes namreč ne zamaši lukenj, ne zategne šivov, temveč nam dovoli, da sanjamo z njim in v tej ohlapni tapiseriji najdemo svoje mesto.«
– Marcos Uzal, Cahiers du Cinéma
»Najbolj cinefilski med režiserji je ustvaril še eno zapeljivo odo filmski umetnosti. /…/ Veliko potovanje s prepletanjem igranih in dokumentarnih posnetkov elegantno prečka sto let (filmske) zgodovine /…/. Rezultat je čista poezija. Zgodba in njena čustva so morda res zasidrani v resničnosti, toda logika, ki ji sledijo, je izključno filmska.«
– Giovanni Marchini Camia, Najboljši filmi leta 2024, Sight and Sound
»Največja privlačnost filma so čudovite vzhodno- in jugovzhodnoazijske lokacije, od Singapurja in Bangkoka do Šanghaja in Ranguna, ki v gledalcu vzbujajo željo po potovanju. To je film, v katerem se je vredno izgubiti.«
– Justin Chang, The New Yorker
portret avtorja
Miguel Gomes (rojen leta 1972 v Lizboni) je avtor filmov, kot so Obraz, kakršnega si zaslužiš (A Cara que Mereces, 2004), Naš ljubi mesec avgust (Aquele Querido Mês de Agosto, 2008) in Tabu (2012, nagrada FIPRESCI na Berlinalu) ter trilogije 1001 noč (As Mil e Uma Noites, 2015).
