zgodba
Baz Luhrmann (Romeo+Julija) je posnel novo interpretacijo zgodbe o neuresničenem pisatelju Nicku Carrawayu, ki se spomladi leta 1922, sredi dekadentnih ‘divjih dvajsetih’, poda v New York in spoprijatelji s skrivnostnim milijonarjem Jayem Gatsbyjem. Razkošna kostumska drama, posneta po slovitem romanu F. Scotta Fitzgeralda, je odprla festival v Cannesu 2013.
kritike
»Film /…/ ima čudovitega Gatsbyja v Leonardu DiCapriu, ki je čeden in eleganten kot Redford, ima poleg tega v sebi še nekaj nepredvidljivega in divjega, česar Redford ni imel. /…/ Zmožen je tistega Gatsbyjevega nasmeha, za katerega je Fitzgerald zapisal, da objame ‘ves zunanji svet, nakar se osredotoči nate z neustavljivim predsodkom v tvoj prid’. Temu sijajnemu igralcu uspe film zasidrati, mu preprečiti, da se razleti na preveč strani. Njegov Gatsby, ki stoji ob vodi in proži svojo roko k zeleni luči na drugi strani zaliva, bo verjetno ostal gledalcu v spominu še dolgo potem, ko bodo druge podobe že zbledele.«
– Andrej Gustinčič, RTV Slovenija
»Slog pred vsebino? Vsekakor, stara sablja, vsekakor, toda upam si trditi, da boljše (ali razkošnejše) filmske upodobitve Velikega Gatsbyja, ki bi ostala zvesta knjižni predlogi, ne bomo dočakali. /…/ Veliki Gatsby ni le paša za oči, pač pa tudi za ušesa. /…/ Številni kritizirajo Luhrmanna, ker daje v svojih filmih prednost formi pred vsebino, kar je seveda res. Toda forma v Luhrmannovih filmih izraža vsebino, podobe in pesmi, ki jih spremljajo, govorijo same zase. To še nikoli ni bilo tako očitno kot v avdiovizualni poslastici Veliki Gatsby.«
– Klemen Černe, Planet Siol.net
»DiCaprio ni bil še nikoli boljši. /…/ ‘Bil sem znotraj in zunaj,’ reče Carraway – in tudi Luhrmannov film je znotraj in hkrati zunaj svojega obdobja; pastiš, ki se napaja pri dvajsetih, je prikazan skozi filter sodobnega pohlepa in brezciljnosti zvezdniške kulture. /…/ Dejstvo je, da mora biti vsaka svarilna zgodba obenem tudi vabilo, kar še posebno velja za zapeljivo vizualno filmsko umetnost. Fitzgeraldov roman, katerega bleščeči svet gledalca zapelje in ga nato pusti brez vsega, ne bi bil veliko delo, če ne bi tvegal in se ponudil v branje kot slavospev ravno tistemu, kar prezira. Luhrmannov Gatsby dolguje velik del svoje vznemirljivosti napetosti med režiserjevo destruktivno ekstravaganco in melanholičnim optimizmom DiCapriovega Gatsbyja, različnima kot sobotni večer in nedeljsko jutro. Ne, to ni roman, a z veseljem poročam, da je to vsesplošno kritizirano delo pravi film.«
-Nick Pinkerton, Sight&Sound
»Odlična priredba, ki ne uspe le kot filmsko delo, ampak hkrati na čudovit način potrjuje veličino romana«
– Rick Groen, The Globe and Mail
»Luhrmannov Gatsby je v prvi vrsti Gatsby F. Scotta Fitzgeralda. Fitzgeraldova ganljivo poetična proza zmaga nad vsem. /…/ Med vsemi ognjemeti, potoki šampanjca in ekstravagantnimi zabavami nas film vedno znova spominja, da je Veliki Gatsby zgodba o človeku, ki preživi pol desetletja v postavljanju popolnega spomenika ženski svojih sanj. /…/ Gatsbyjeva usodna napaka ni njegov grandiozni načrt, ampak dejstvo, da ni nikoli pomislil, kaj bo, če se načrt posreči. Pričujoča različica Velikega Gatsbyja to razume.«
– Richard Roeper, Chicago Sun-Times
»Ne glede na to, kako frenetičen, zapleten in včasih moteč se zdi njegov pristop, ostaja Luhrmannova osebna predanost in povezanost s snovjo očitna. Rezultat je film, ki večinoma deluje izjemno živo, pri tem pa ostaja docela zvest duhu – če že ne vsem podrobnostim in razpoloženju – svojega vira.«
– Todd McCarthy, The Hollywood Reporter
»Vse deluje tako ponarejeno. Vse bi moralo biti tako grozno. A Luhrmann v resnici ni naredil drugega kot postavil nor art-deco Tadž Mahal veličini Velikega Gatsbyja. Luhrmann je tako kot Gatsby slepar, ni pa neiskren. Fitzgerald je videl razliko. Jo lahko vidimo tudi mi?«
– Stephanie Zacharek, Village Voice
»Z dobesednim branjem romana je Hollywood šestinosemdeset let neuspešno poskušal prirediti Velikega Gatsbyja. Potem pa pride Baz Luhrmann, ki ne zna ničesar vzeti dobesedno – in kaj dobimo? Gatsbyja, ki se zdi /…/ najbolj zvest duhu Fitzgeraldove čudovito otožne knjige. Njegova drznost se je izplačala /…/.«
– Lawrence Toppman, Charlotte Observer