iz prve roke
»Predstavljajte si svet, v katerem je ljubezen zakonsko prepovedana in se kaznuje z zaporom. Kar se sliši kot distopija, je bila za geje v Nemčiji do poznih šestdesetih let 20. stoletja realnost. 175. člen je državi omogočal, da je homoseksualce preganjala, kar je počela z veliko vnemo in doslednostjo. Sam tega pomembnega zgodovinskega dejstva nisem poznal, dokler nisem prebral poročil o homoseksualcih, ki so jih zavezniki osvobodili iz koncentracijskih taborišč, od tam pa premestili naravnost v zapor, kjer so morali odslužiti preostalo kazen. To je bilo izhodišče za našo zgodbo. Glavni junak Hans predstavlja usodo številnih moških, ki so vedno znova končali v zaporu, njihova življenja in razmerja so bila uničena, njihove zgodbe pa so izginile v birokratskih arhivih. Naša osnovna ideja je bila pripovedovati Hansovo zgodbo skozi njegova bivanja v zaporu. Zidovi in rešetke postanejo Hansova stalnica, ki se spremeni v neskončno časovno zanko. Tema samice postane nekakšna črvina, po kateri skupaj z njim potujemo skozi pomembna obdobja njegovega življenja. Znajde se v čudno nerešljivem položaju: komaj se osvobodi, že je spet preganjan. Prepovedano mu je živeti, a ne more zamenjati svoje narave. Vendar mora vztrajati, saj je ljubezen bistvo človeške narave. Že njegov obstoj je upor.«
– Sebastian Meise
kritike
»[Ustvarjalcem] je uspelo ustvariti čudovito ljubezensko zgodbo, ki da pojmu svobode povsem nov pomen. Film Velika svoboda je namreč točno to – izjemna pripoved o upornem vztrajanju pri svoji nravi, ki kljub nesmiselni družbeni in birokratski krutosti nazadnje najde odrešitev v najbolj čisti ljubezenski osvobojenosti. Svoboda je stvar interpretacije.«
– Gaja Pöschl, Radio Slovenija
»Velika svoboda je nepričakovano mehak film. Ta nežnost prinaša dobrodošel oddih – tako na pripovedni kot čustveni ravni – od šablonske surovosti številnih zaporniških filmov z vsemi njihovimi eksploatacijskimi izpadi, pretepi, krutostmi in mračnim, priložnostnim spolnim nasiljem. V svojem bistvu pa je to tudi globoko političen film.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Moč Meisejeve umirjene zaporniške drame ne izvira iz velikih, kričečih trenutkov, ampak iz subtilnih podrobnosti. Iz zvočne zasnove, ki namiguje na bolečo praznino zunaj kadra in zidov. Iz medle svetlobe, ki daje stvarem in likom mrtvaško bledico. In iz izjemne, zadržane igre Franza Rogowskega /…/.«
– Wendy Ide, The Guardian