zgodba
Enigmatičen in dekadenten beli Evropejec s sveže kupljenim veleposlaniškim nazivom prispe na diplomatsko misijo v Srednjeafriško republiko. S temnimi očali, cigareto v ustniku in jahalnimi škornji se zdi kot mešanica med Henryjem Stanleyjem in Karlom Lagerfeldom. Po uradni verziji je prišel, da bi odprl tovarno vžigalic in v njej zaposlil domačine. Neuradno pa je tu, da bi se dokopal do neizmernih zalog diamantov. Kot predstavnik Liberije se počasi prebija proti vrhu družbene elite, oborožen le s svojim šarmom, ‘kuvertami sreče’ in diplomatskim potnim listom vse bolj vprašljive veljavnosti.
Kaj se zgodi, ko neki zelo bel Evropejec kupi diplomatski naziv in se čez noč prelevi v afriškega diplomata – ter se znajde na »enem najnevarnejših krajev našega planeta«, v Srednjeafriški republiki? Dokumentarec, posnet pretežno s skritimi kamerami, spremlja danskega gonzo novinarja in poklicnega provokatorja Maddsa Brüggerja na tragikomičnem potovanju v srce teme. Veleposlanik je (pre)drzen, subverziven in politično nekorekten film, ki je na mednarodnih festivalih požel prav toliko zgražanja kot občudovanja.
iz prve roke
»Hotel sem prikazati Afriko brez nevladnih organizacij, sarongov, Bona, otroških vojakov in otrok z napihnjenimi trebuhi. Posneti sem hotel film o ljudeh, ki jih v dokumentarcih o Afriki nikoli ne vidimo: o belih poslovnežih in diplomatih, bogataših v urbanih središčih; o vseh tistih, ki se imajo v postkolonialni francoski Afriki prav lepo. Pri tem sem uporabil metode ‘performativnega novinarstva’ – namesto da bi opazoval nepristransko, kot muha na zidu, sem se preoblekel in prevzel vlogo agenta-provokatorja. Z dobrimi namerami novinarja, da razkrijem ta prezrti svet, sem se v Srednjeafriško republiko odpravil kot bogat beli poslovnež z diplomatskimi dokumenti in z vsemi ugodnostmi, ki sodijo k nazivu, ter postal cenjen član njihove skupnosti.«
– Mads Brügger, režiser in koscenarist
portret avtorja
Mads Brügger (alias Mads Cortzen, 1972) se je na rodnem Danskem uveljavil kot časopisni novinar, gostitelj eksperimentalnih pogovornih tv-oddaj in ustvarjalec satiričnih dokumentarnih tv-serij (npr. Danes for Bush, 2004). Leta 2009 je posnel celovečerni dokumentarni film Det Røde Kapel, bizarno komedijo z družbenopolitičnimi implikacijami, v kateri se je pod krinko komunističnega gledališkega režiserja in oborožen s skritimi kamerami odpravil na ‘kulturno izmenjavo’ v Severno Korejo. Film je prejel nagrado World Cinema na festivalu v Sundanceu in pritegnil precejšnjo pozornost mednarodnih kritikov. Veleposlanik je njegov drugi celovečerni dokumentarec.
kritike
»[Brüggerjevi filmi] so resnicoljubne laži, ki predstavljajo izziv tako našemu občutku za resničnost kot iluzijo. /…/ Kot bi Graham Greene tam nekje v srcu teme po nesrečnem naključju srečal Borata. /…/ Njegovi filmi niso izjemni le kot sofisticirane potegavščine; to so hkrati umetniška dela, ki nas sredi svoje strupene ironije ganejo in nam dajo misliti.«
– Peter Schepelern v utemeljitvi nagrade Carl Th. Dreyer
»Danski novinar in satirik Mads Brügger si s podkupovanjem, prilizovanjem in pretvarjanjem utre pot v srce Afrike, da bi načel pomembna vprašanja o oblasti in korupciji v Srednjeafriški republiki. Spotoma njegov film odpre tudi marsikatero vprašanje v zvezi z etiko in moralnostjo tovrstnega tajnega gverilskega dokumentarnega ustvarjanja. /…/ Veleposlanik je provokativen, stimulativen, zabaven, celo grozljiv film; izjemno gledljiv od začetka pa do konca. /…/ Brüggerjeva prevara razkrije grotesken in strašljiv pogled na skrajno skorumpirano deželo. Veleposlanik v svojih najboljših trenutkih spaja črni humor in satiro z grozljivo realnostjo. /…/ Po zaslugi Brüggerjevega nastopa je Veleposlanik vse prej kot tradicionalen dokumentarec, predvsem pa veliko zabavnejši od mnogih suhoparnih, a dobronamernih filmov.«
– Mark Adams, ScreenDaily
»Morda res spominja na Borata, a Brüggerjev dokumentarec je komičen pogled na prav nič smešen kraj. /…/ Film je izjemno gledljiv, eksplicitno (in brezsramno) izkoriščevalski in pogosto žaljiv, a nedvomno odgrinja nekaj neprijetnih resnic o Srednji Afriki, o korupciji in o človeškem pohlepu.«
– Karsten Kastelan, The Hollywood Reporter
»Če je bil film Det Røde Kapel dokument fikcije, ustvarjen z namenom ujeti resnico, ki bi jo bilo z drugimi sredstvi nemogoče posneti, lahko enako trdimo tudi za Brüggerjev izredno smešen in vznemirjajoč novi film Veleposlanik; le da gre v tem primeru za veliko večje merilo, veliko bolj očitno nevarne okoliščine in za še bolj zapleteno razmerje do absolutne resnice. /…/ Koliko subjektov v Veleposlaniku se zares ni zavedalo snemanja? Je mogoče, da je Brügger tako dober igralec? Ustvaril je izreden lik, o tem ni dvoma. Zdi se, da je z garderobo, ki vključuje naprsni robček, jahalne škornje, ustnik za cigarete in pilotska sončna očala, našel stilsko nišo med Hunterjem S. Thompsonom in Erichom von Stroheimom – primerno filmu, ki je obenem delo gonzo novinarstva in epska produkcija z režiserjem v glavni vlogi.«
– Karina Longworth, LA Weekly
»Toda Veleposlanik ni ne eno ne drugo, je čisto zaresen, dobro zastavljen in še bolje izpeljan dokumentarni film, posnet v podobnem žanru, kakršnega je utemeljil in proslavil Sacha Baron Cohen. Le da se (skrita) kamera Madsa Brüggerja ne zazira le v bebave izraze na obrazih svojih sogovornikov, temveč razkriva mnogo več kot le domnevno kulturno in civilizacijsko zaostalost afriških domorodcev: skorumpiranost vseh in vsakogar, ne glede na barvo kože, veroizpoved, diplomatski ali običajni potni list. Pri tem je največji dosežek snovalcev dokumentarca, da niso pomišljali v enaki meri smešiti obojih: afriških politikov in veljakov, na katerih roke se že pregovorno lepijo bankovci, ter pohlepnih in vsestransko moralno oporečnih belcev, ki se v Afriki spremenijo v še posebej odurne predstavnike svoje rase.«
– Agata Tomažič, Pogledi