zgodba
Po bratovem neuspelem poskusu samomora se Bruno skupaj z materjo poda v neizprosno bitko s časom – kot bi se spopadal s sovražnikom, ki je vsem ostalim neviden …
iz prve roke
»Bratova duševna motnja in smrt sta me soočili s stvarmi, ki so mi bile do tedaj neznane in nepredstavljive. Ko sem nato na dogajanje pogledal z metapozicije, kot avtor, sem bil na neki način celo fasciniran, da je takšna groza sploh mogoča. Da lahko vse tako hitro in tako radikalno uide izpod nadzora ter da se to zgodi brez kakršne koli napovedi ali opozorila. /…/ Scenarij sem začel pisati kot odziv na to spoznanje. Groza je lahko navdihujoča, če je nekaj novega. /…/ Moja osnovna želja je bila posneti film o smrti in nemoči. Prikazati sem hotel smrt, ki je tiha; norost je tiha, pride ob neprimernem času. Iskal sem formo, ki bi bila tiha, in kmalu ugotovil, da želim vse dogajanje zgostiti v štiriindvajset ur. S tem sem dosegel, da liki niso imeli predaha: zgodba jih vleče in melje, padajo iz ene situacije v drugo. To poudari občutek nemoči, ki smo ga doživljali takrat.«
– Juraj Lerotić
kritike
»Varen kraj [nas] v svojo osrednjo temo samomora zapelje nežno in krhko, z ravno pravo mero subtilnega črnega humorja, ki se vsake toliko kot senca, ki pade čez utesnjujoč bolniški hodnik, prikrade v kader. Film /…/ je s svojim naturalističnim vizualnim pristopom in navidezno preprostostjo zgodbe, ki pod sabo razkriva plasti nežnosti, krhkosti in neverjetne iskrenosti, z nagrado za najboljši prvenec prepričal že v Locarnu ter bil z glavno nagrado okronan tudi na minulem Sarajevskem filmskem festivalu.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik
»V sodobnem svetu se veliko govori o tem, kako je treba v družbi ustvariti varne prostore za posameznike, ki se soočajo z zatiranjem ali prikrajšanostjo. Toda v filmu z ironičnim naslovom Varen kraj takšnih prostorov ni. /…/ Na prvi pogled se zdi, da gre za mračno realističen film, opremljen s skrajno naturalistično igro. Toda njegov vizualni pristop, v katerem se statični dolgi posnetki izmenjujejo s premiki kamere, ki beležijo prehajanje likov med različnimi prostori, je izjemno sistematičen. Pozorni bodite tudi na nenavadne, nadrealistične in refleksivne trenutke, ki poudarjajo filmsko iluzijo in nakazujejo Lerotićev dolg avtorjem, kot je Abbas Kiarostami.«
– Adrian Martin, Mednarodni filmski festival v Rotterdamu
»[Film] prikaže soočanje družine z duševno boleznijo na kar najbolj iskren način. /…/ Dialoge in situacije odmerja premišljeno, brez kakršne koli odvečnosti ali pretiranosti, pa naj gre za občutenja nemoči in skrbi, drobce humorja, s katerimi osrednji lik nerodno opogumlja sebe in druge v travmatični situaciji, ali pa za hladno, skorajda mehanično obravnavo v zdravstvenem sistemu. Varen kraj je na filmsko platno mojstrsko preslikana življenjska izkušnja. /…/ Brez dvoma eden najboljših prvencev letošnjega leta v regiji.«
– Petra Meterc
»Varen kraj je najpomembnejši film, ki ga bo Lerotić kdaj posnel. To zanj namreč ni artefakt, ni umetnina, to sta njegova kri in meso. V filmu je odigral vlogo, ki jo je v življenju že igral. Reševal je svojega brata, ki ga – to gledalec ve od prvega trenutka – ni bilo mogoče rešiti. /…/ Varen kraj je filmska pripoved o tem, kako nihče ne more nikomur pomagati. O tem, kako v nekem trenutku vsi ostanemo sami: kot nemočni reševalci ali pa kot tisti, ki jim ni rešitve. To je tudi nežna pripoved o ljubezni; o razumevanju, ki presega meje smrti; ter o vsem, kar nas je povezovalo s tistimi, ki smo jih ljubili. O naši prisotnosti v grobovih drugih ljudi ter o življenju, ki se nadaljuje v grobovih naših src. /…/ Juraj Lerotić je ustvaril film, ki se radikalno izogne stereotipom skoraj vseh zgodb o samomoru: tu ni družbenih okoliščin, ki bi privedle do dejanja; ni nesrečne družine; ni dednih vzrokov; ničesar ni, razen običajnega hrvaškega vsakdanjika in velike velike nežnosti. /…/ Varen kraj ni kritika sistema, ne zdravstvenega ne katerega koli drugega. Ta razlaga bi bila – tako se zdi spodaj podpisanemu – za takšen film žalitev. Ali pa znamenje popolnega nerazumevanja. Kot bi rekli, da je Ana Karenina kritika ruskih cesarskih železnic /…/. Varen kraj tudi ni zgodba o samomoru. Takšna zgodba bi našla vzroke v družbenih okoliščinah; v družini ali v zgodovini … To je zgodba o tistem, kar ostane po nežnosti. Morda tudi edini hrvaški film zadnjih tridesetih let, ki ga lahko enako razumejo – ali ne razumejo – gledalci kjerkoli na svetu.«
– Miljenko Jergović
»V zgoščenem, umirjenem in nežnem celovečernem prvencu vsestranskega hrvaškega ustvarjalca Juraja Lerotića sta pomembni vsaka majhna beseda in gesta: večje bi utegnile izjemno občutljivo stanje spraviti iz ravnovesja. /…/ Lerotić se ne zadovolji zgolj s prekipevajočimi valovi čustev, zgodbo pripoveduje tudi z izjemno formalno rigoroznostjo in varčnostjo. To lahko vidimo v izvrstno osvetljenem in kompozicijsko dovršenem uvodnem posnetku /…/, ki ga je ustvaril s snemalcem Markom Brdarjem. /…/ Čeprav se avtorjev okleščeni scenarij neposredno in intimno osredotoča na družino, izvabi nekaj mračno komičnih situacij iz neučinkovitosti in neobčutljivosti, s katerima se birokracija odziva na takšne trenutke akutne osebne krize – pridih trpke proceduralne satire sicer univerzalno zgodbo trdno umešča v tradicijo balkanskega in vzhodnoevropskega filma. /…/ Brdarjevo elegantno in natančno kadriranje nas pogosto prisili, da pogovore med bratoma opazujemo skozi odprta, a pogled zastirajoča vrata in okna, ki odrežejo delčke njunih teles in izrazov: tudi ko smo z bratoma v istem prostoru, nas globoki bazeni razlivajočih se senc lahko oddaljijo od celotne slike. /…/ Varen kraj ponuja le malo podrobnosti o življenjih, ljubeznih in poklicnih poteh protagonistov zunaj trenutne tragedije, toda igralski nastopi tiho zapolnijo številna prazna mesta. /…/ Film nas vabi k razmisleku, kako dojemljivi smo za bolečino svojih najbližjih, kako pozorno poslušamo stvari, ki jih raje ne bi slišali, in kako varni so po naši zaslugi zasebni prostori, ki si jih delimo.«
– Guy Lodge, Variety
»Eno od odkritij [festivala v Locarnu] je Varen kraj, intenziven in hkrati subtilen film o temi, ki jo ustvarjalci sicer radi obravnavajo s pomočjo cenenih trikov in drugih manipulacij: o samomoru. /…/ Dejstvo, da se film dogaja v enem samem dnevu, večinoma v bolnišnicah in na policijskih postajah med Zagrebom in Splitom, le še zgosti in okrepi klavstrofobični in tesnobni ton zgodbe. Toda onkraj prikaza (brezobzirnega) birokratskega odnosa policije in zdravnikov (delo ima številne povezave z romunskim novim valom, npr. Smrtjo gospoda Lazarescuja Cristija Puiuja) Lerotić prinaša varčno, zadržano in hkrati rahločutno zgodbo. /…/ Preprost, intimen in izrazito avtobiografski film naznanja Lerotića kot režiserja, na katerega velja biti pozoren.«
– Diego Batlle, Otros Cines
»V Lerotićevem tankočutnem in globoko pretresljivem obračunu z akutno duševno krizo v družini se prepletajo surova, pristna čustva in domiselna liričnost.«
– Carmen Gray, The Film Verdict
»Lerotić postreže z življenjskimi lekcijami in nas uroči z nekakšno priliko o ljudeh, ki so pripravljeni in željni oditi, ter tistih, ki so jih odločeni ustaviti.«
– Roger Moore, Movie Nation
»Varen kraj je film o bratski ljubezni, solidarnosti, vdanosti in absolutni lojalnosti, a kapitalizem se je tako izrodil, da niti to ni več dovolj. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Celoten film se giblje na robu fikcije in resničnosti, saj je Lerotić pripoved zasnoval po svoji izkušnji bratove smrti. Nato pa je v filmu prevzel tudi vlogo njegovega brata. Igra obeh, tako Lerotića kot Gorana Markovića v vlogi Damirja, je pretresljiva. Markoviću duševno bolezen uspe naslikati kot nevzdržno težo, ki jo zato, ker človeka ohromi in mu odvzame nadzor nad svojim telesom in mislimi, spremljata žalost in sram. Film Varen kraj je eden tistih, po ogledu katerega teža situacije, ki jo slika, še dolgo ostane z gledalcem, saj je prepredena z nežnostjo prikaza skrbi in odnosa med bratoma. Lerotić je v film z enim izmed prizorov, ki prekinejo linearni potek pripovedi, vnesel tudi nadrealistično raven, v kateri prihodnost prehiti sedanjost, sam pa, v vlogi Bruna in režiserja hkrati, za hip prebije četrto steno, da bi si zagotovil še en prepotreben trenutek z bratom.«
– Petra Meterc, Radio Slovenija